'Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav ...'

Kaj storiti, ko si sam sebi partner, čeprav imaš zaročenca, in ko si svojemu 11 mesečnemu sinčku cel dan, razen kakšne urice (če vse seštejemo skupaj), starš edino ti, čeprav ima oba starša? Je res da sva z zaročencem zvezo začela kar na hitro in jo tudi razvijala na hitro, vendar sem vedno trdila, da ne bom imela zveze na silo, ko bo prišel pravi, pa bom vedela, da je to to in se z njim kar hitro ustalila. Tako sva po samo nekaj mesecih zveze začela živeti skupaj ter izvedela, da pričakujeva sina. Vedno sem prezirala ženske, ki so se odločile za splav (če je šlo za posilstva, zdravstvene težave ali kaj podobnega, sem tudi jaz odobravala splav, da ne bo pomote) in sem trdila, da ne bi mogla škoditi svojemu še nerojenemu otroku, saj bi me to celo življenje potem težilo in mi ležalo na duši. Tako sem dala partnerju dobro vedeti, da naj splava od mene NE pričakuje, lahko pa svobodno odide, če se mu zdi, da ni še čas, da bi postal oče. Takrat in še velikokrat sedaj trdi, da bi on imel otroka sedaj ali v naslednjih letih vsekakor, z mano ali brez. In vidi se, da najinega sina obožuje in ga ima rad, kar pa na žalost ne morem trditi za sebe. Ne da ne bi oboževala sina in ga imela rada, ker je moj svet in bi dala življenje zanj, temveč, ne morem trditi, da ima zaročenec rad tudi mene. Na začetku je seveda to pokazal, sčasoma pa se je čedalje bolj oddaljeval. Trdi, da je krivo moje obnašanje in da nisem ista kot na začetku, vendar se pomoje vsak spremeni oz. je drugačen, ko ga videvaš nekaj ur na teden ali pa, ko z njim dejansko živiš. V tem času se je spremenilo tudi to, da sem odslovila (na njegovo željo) zelo dobre prijatelje, pustila službo (iz osebnih razlogov, ter delno tudi zato, ker je on tako želel), svoje življenje popolno posvetila najinemu domu, otroku, čiščenju ... 11 mesecev po porodu, v sobi s sinom še vedno spiva sama (razen vikendov), ker se on drugače ne naspi za službo (samo jutranja izmena, 8-urnega dela v proizvodnji), ker se mali 2 ali 3-krat prebudi ponoči (kvečjemu zbudi samo mene, ker "rabi" dojko, zaradi žeje, lakote ali pač kot tolažbo). Ne more se naspati, ker mali spi med nama, čeprav imamo 20 cm širšo posteljo kot znanci, ki vsako noč spijo na postelji trije, s tem, da je sin star 4 leta (torej je kar večji od najinega), navmes pa se jim še pridruži leto in pol stara hčerka, pa se oče naspi kljub temu, da vstaja bolj zgodaj kot moj partner in se poleg službe vozi še čez mejo na treninge. Medd službo in treningi pa najde čas za urejanje okolice doma in druženje z otroci. Moj partner pa se pač ne naspi, ker ni dovolj prostora na postelji, se mali prevečkrat prebuja ... In kljub temu, da spi v dnevni na kavču, oddela svojih 8 ur, pride domov takooo utrujen, da ne more niti trave pokositi, niti malega previti. Zjutraj, ko gre delat, ne dobim poljuba za adijo oz. dobro jutro, ker ga preveč boli hrbet, da bi se sklonil k meni, ko pride domov, če grem k njemu po poljub ali objem, pa mi reče kaj mu težim. Spolnost izgleda kot nekakšna rutina, ki se pač mora zgoditi včasih 3-krat včasih 4-krat tedensko in to takrat, ko se njemu zaljubi. Tistih 5, 10 minut brez romantike, predigre itd. Čeprav pridem velikokrat do njega z željo po malo romantike in seksa, me velikokrat zavrne češ, da je utrujen, da pozneje, da se mu ne da, da mu ni, če me razganja, kaj mi je ... V javnosti me ne drži za roko, če ga primem jaz se takoj razjezi, kaj ga nadlegujem, kaj si bodo ljudje mislili, da sva v javnosti itd. Če mu zatežim, če me ima sploh rad, mi odgovori, če spet začenjam. Enako je, če vprašam, če se mu zdi, da sem se po porodu preveč zredila (sicer sem shujšala in imam manj kg kot pred nosečnostjo, kar sicer opazijo in povejo vsi drugi, samo on ne). Če se slučajno uredim, ko kam greva, začne z vprašanji za koga sem se uredila, če mislim, koga kje srečati, če se ne uredim, mi pove, da če se čudim, da pogleda druge, če se jaz za njega nikoli ne uredim ... Da ne omenjam tega, da je v 11 mesecih sina previl vsega skupaj 3-krat, sam ga je okopal enkrat (pa še to brez, da bi mu namazal negovalne kreme, ki jih mali nujno potrebuje). Vse ostalo sem vedno postorila jaz, čeprav sem imela dvakrat šive, ter sem pristala na urgenci zaradi izčrpanosti. Velikokrat omeni, da dela samo za trgovino, čeprav dam jaz svojo minimalno porodniško za čeke, kar pa ostane pa za plenice itd. Sebi že eno leto npr. nisem kupila oblačil, čevljev ali šla k frizerju. Živimo pri mojih starših, torej stroške vode, elektrike in drugega krijeta ona, plus tega tudi kosilo vsak dan skuha mama, on se pa še uspe pritoževati in se norčevati iz nas. Ko se čez vikend zbudi, predlaga sprehod, malega popazi tisti 2 minuti, da se jaz na hitro oblečem, potem pa grem malega previjat, mazat s kremami, ga nahranim, mu dam piti, umijem zobke ... On pa ta čas leži in gleda tv ali igra igrice, in ko pridejo na vrsto moji zobje, me cel nestrpen vpraša, če gremo ali ne. Brane prosim pomagaj, kaj storiti, ker več ne vem, ali jaz pretiravam in potrebujem psihiatra za živce kot trdi on, ali imam le nekako prav, ko rečem, da tako ne gre več naprej. Lep pozdrav, mamica malega sončka.