Leta 1848 je Frederic Chopin igral klavir v neki pariški hiši, ko se je nenadoma ustavil in odšel. V pismu prijatelju je pozneje zapisal: ''Začel sem s pogrebno koračnico, ko sem v klavirju zagledal ta zakleta bitja, ki so se mi prikazala neke turobne noči v kartuzijanskem samostanu.“ Takrat so bili Chopinova družina in tudi njegovi prijatelji prepričani, da gre za dejanja zelo čutečega in bistrega uma, a danes znanstvene ugotovitve pravijo drugače: Chopin je trpel zaradi epilepsij v predelu senc, zaradi česar je pogosto haluciniral.

Chopin je bil šibkega zdravja, ves čas je imel težave z dihanjem, pogosto je imel vročino. Bil je oslabljen in suhljat, pogosto je kašljal in trpel zaradi vnetij dihal. Kot najstnik je trpel zaradi diareje, pozneje so ga pestili glavoboli. Bil je melanholičen. Čeprav so se rezultati njegove obdukcije izgubili, so znanstveniki prepričani, da je umrl zaradi bolezni dihal.

Halucinacije so Chopina spremljale ves čas, spremljali so ga strahovi in duhovi, česar ni mogel premagati. Njegove halucinacije so bile kompleksne, vizualne in pogoste. Trajale so od nekaj sekund do nekaj minut, vedno jih je lahko podrobno opisal. Ta njegova videnja se s časom niso spreminjala, niso postaja pogostejša, zato znanstveniki sklepajo, da zanje ni mogla biti vzrok duševna motnja. Predvidevajo, da so slavnemu skladatelju halucinacije povzročale epilepsije.