Prisotnost žensk v znanosti je za astronavtko slovenskega rodu povsem normalna, saj po njenem mnjenju vsak spol doprinese svoje ideje, ki pomagajo pri razvoju znanosti. Pomembno je, da se pri delu trudiš po svojih najboljših močeh in da si aktiven član odprave.

Williamsova je omenila, da so bili pri njenem odločanju za poklic pomembni tudi dosežki drugih astronavtov slovenskih korenin. Želela je slediti njihovim vizijam, ki so ji bile izziv. Kot je povedala, je ta poklic dostopen vsem tistim, ki se zanj odločijo in za to trdo delajo, ne glede na narodnost ali spol.

O pomenu obiska v Sloveniji je poudarila, da želi deliti izkušnjo vesolja z ljudmi, od koder izhajajo njene korenine. Tako s Slovenijo kot Indijo, od koder izhaja njen oče, vzpostavlja tesen odnos, ki se je odražal tudi na vesoljski postaji, kjer je imela s seboj obe zastavi. Kot je povedala, je iz obeh kultur prevzela lastnosti, ki so ji pomagale na poklicni poti. Pri tem je izpostavila slovensko vztrajnost in željo doseči zastavljeni cilj.

V nadaljevanju je Williamsova tudi povedala, da se kljub njeni majhnosti, Slovenijo in njene geografske značilnosti lepo vidi tudi iz vesolja, še posebej gore, jezera in Ljubljansko kotlino.

O sami misiji pa je pojasnila, da se astronavti nanjo pripravljajo dve leti in pol. V tem času so med drugim podvrženi številnim preiskavam organizma, metabolizma, vzdržljivosti in drugim pripravam na življenje v vesolju. Pri tem jim pomaga okoli tisoč ljudi. Na misijo odidejo za šest mesecev, tam pa opravljajo veliko inženirskega dela in izvajajo različne eksperimente. Williamsova je izpostavila, da na vesoljski postaji sodelujejo tudi z ruskimi kozmonavti, zato je poleg angleščine potrebno znanje ruskega jezika. 

Pridružite se nam na Facebooku, to lahko storite s klikom na