Ne glede na to, kako sita sem, vedno lahko še kaj pojem. Ker rada jem. V času, ko je moderno, da se odločiš za eno vrsto prehranjevanja, diete in ostale različne zvrsti, stile in veje, kot so KETO, LHCF, vegetarijanstvo, veganstvo, krompirjejedstvo (tega sem si izmislila, ampak ne bom presenečena, če se bo našel kdo, ko bo ravno ta način prehranjevanja koval med zvezde) …, sem jaz staromodni vsejedec. Pa, ko bi vsaj bila samo vsejedec, jaz sem vse-po-jedec; pojem vse, kar vidim. (No, skoraj. Ljudi še ne jem. Čeprav bi kdaj z veseljem koga živega požrla …). Še posebej pa rada preizkušam nove jedi. Kaj bi torej jedla danes? Philly cheese steak, to! Saj sem vendar v Philadelphii!

V Philadelphio sva z Boštjanom prispela z najcenejšim prevozom: z avtobusom. Ko pomislim na vse filme, ki se dogajajo v Ameriki, se mi kot javni prevoz vedno pripelje pred oči avtobus Greyhound. Med drugim je bil tudi to razlog, da sva ga izbrala. Greyhound je po slovensko hrt. Zato sem pričakovala avtobus z elegantno obliko, poskočnostjo in hitrostjo, kot jo premore hrt. Izkazalo se je, da je to navaden smrdljiv avtobus, z zamudo. S tem, da se očitno na avtobusni postaji dogaja nekakšen poseben časovni preskok. Namesto na predvideni avtobus ob 13.30, kot je pisalo na vozovnici, smo vstopili uro in pol kasneje na tistega ob 12.30. Na avtobusu je že bilo nekaj ljudi, ki prav tako niso bili videti srečni. Prva stvar, ki sem jo slišala nekje iz ozadja avtobusa, je bila: »Naslednjič grem na vlak!« Vožnja naj bi trajala tri ure, seveda je na koncu trajala štiri.  Še dobro, da na avtobusu nisem bila lačna, ker bi ob vseh vonjavah in guncanju lahko sledilo polnjenje vrečke.

Ampak zdaj sem lačna! Komaj čakam v vrsti za Philly cheese steak sendvič. Philly je okrajšava za Philidelphia, cheese je sir in steak je zrezek. Torej sendvič z govedino in sirom na filadelfijski način. Ponudnikov Philly sendvičev je povsod po Ameriki veliko, ampak tega mojega pripravlja ekipa lokala Carmen's Famous Italian Hoagies & Cheesesteaks, ki se nahaja na tržnici Reading Terminal market. Pri njih je jedel sam bivši predsednik Obama. Tržnice so najbolj seksi predstavniki in promotorji posebnosti in ponudbe mest, predelov in s tem držav, kjer se nahajajo. Vedno so založene, barvite, dišeče, omamne in zbujajo tek. Tako kot ta Carmen's stojnica, kjer so vedno dolge čakalne vrste. A sčasoma prideš na vrsto. Simpatičen skoraj gologlav gospod s sivimi brki, ki segajo do brade, sprejme naročilo. Plačam, on pa mi poda karto. Pikova trojka. Kaj naj s to karto? Jaz bi sendvič!!! »Aja, ko boste poklicali mojo karto, naj pridem po hrano. Ok.« Torej nekakšen odzivnik, 'bzujica', kot ji pravim sama, ki jo dobiš v Ljubljani, ko čakaš hamburger. Le da karta ne bo brenčala. Pikova trojka, three of clovers. Ok. Ni problema. Lucija, samo brez panike, hrana pride kmalu. Ko prehodiš kilometre in kilometre ulic Philadelphie imaš pač dober tek. In volčjo lakoto.

Z Boštjanom sva prehodila res veliko, še posebej za tako kratek čas. Philadelphia mi je nekako prirasla k srcu. Ima vse, kar imajo velika mesta. No, saj tudi je največje mesto v Pennsylvanii in peto največje v Ameriki. Ima večpasovnice, ki vodijo v središče, moderne visoke nebotičnike v poslovnem predelu mesta, reke (Delaware in Schuylkill) s slikovitimi mostovi, kitajsko četrt in nešteto manjših ulic, po katerih je zelo prijetno pohajkovat. Ime Philadelphia izhaja iz grščine in pomeni »bratska ljubezen«. Mesto je bilo nekoč začasna prestolnica Združenih držav, dogajanje v njem pa je pripeljalo do ameriške revolucije in razglasitve neodvisnosti. V Philadelphii je Rocky Balboa tekel po stopnicah …  Škoda, da sva prišla samo za 24 ur in sva se zato držala samo najožjega centra. Philadelphia mi je res všeč. Mogoče še kdaj pridem.

 »Three of cloves!« slišim, kar me vrže ven iz misli. Hrana! Napotim se proti pultu, ko tri korake pred mano k pultu stopi ženska, odda karto in odnese vrečko s sendvičem. Kuharji se vrnejo k delu, nadaljujejo s premetavanjem mesa in kruha. Jaz pa še kar stojim. Ni mi čisto jasno, kaj se je zgodilo: »A niso mene klicali …? 'Three of clovers,' je rekel brko.« Počakam še trenutek. Nakar pokličejo Boštjana, ki je svojo hrano naročil za mano! Takrat gre moje potrpljenje v franže. Stopim do brkača, mu maham s karto pod nosom in razlagam: »Pikova trojka, hrana, jaz, druga ženska, moj sendvič, kje?« Za čuda me razume. Izkaže se, da je prišlo do napake, moj sendvič je res dobil nekdo drug. »MOJ SENDVIČ?? Ste normalni? A vi veste, da če sem lačna, postanem popadljiva??? Grrrr …« Medtem, ko tiho renčim, se opravičijo in hitijo delat drug sendvič. Jaz pa spet čakam.

Morda pa ne bom prišla več v Filadelfijo. Saj niti ni več tako simpatična. Ogromno je za hodit. Pa vroče je. Po glavi se mi vrti Bruce Springsteen: »Street's of Philadelphiaaaa…« Komad govori o človeku, ki počasi hira. Počutim se, da sem to jaz. »Tum-turu-tum turom tum-tum … tum-turu-tum turom tum-tum …«, igrajo bobni v moji glavi. Vse hitreje. Če ne dobim tega sendviča, bom odtrgala pult. Z zobmi. Ali pa …

»Your Philly cheese is ready! I'm sorry again. Enjoy!« Podajo mi nov sendvič in še častijo pijačo. Težko govorim, na pol zato, ker sem že čisto preč od lakote, napol zato, ker imam polna usta kletvic, ker sem preč od lakote. Najdeva mesto za mizo na drugem koncu tržnice. Z zadnjimi močmi odvijem papir. Pred mano se pojavi sendvič. Prerežem ga. Nato naredim fotografijo, seveda. Če je ne bi naredila, vi, ki to berete, ne bi vedeli, kako sendvič izgleda! Končno se ga lotim. Philly cheese steak sendviču nekateri dodajajo česen, papriko, sladko čebulo ali feferone. Ampak midva sva dobila tistega pravega, osnovnega, ki je sestavljen samo iz govejega mesa, čebule, sira in mlečnega kruha.

Kruh v Ameriki je skoraj vedno sladek in puhast. Malce spominja na nemastno krofovo testo. Najpogostejše so restavracije, ki jim pravijo 'diners', kjer dobiš hamburgerje s palačinkami (kavo ali čaj pa kupiš samo enkrat, potem ju dolivajo). Na splošno je hrana pogosto sladka; sladek kruh, sladko meso, sladka omaka, sladka solata in ko vse to poješ, sledi še bolj sladka sladica. Ker pa živi na teh območjih, kjer sem se zadrževala, toliko različnih narodnosti, najdeš tudi odlične indijske, italijanske, mehiške, japonske, kitajske restavracije … V dragih restavracijah nisem jedla (nisem upala, glede na težave z bančnimi karticami). Sem pa nekajkrat jedla na ulici, kar se je izkazalo kot hitro, zelo poceni in okusno. In brez prebavnih motenj! Hrana je okusna, sladka, mastna. V Ameriki lahko hitro postaneš večji človek (no, predvsem širši).

Primem fili-čiz-stejk v roke in zagrizem vanj. Odličen je! Sočen, mesnat sir se je prepojil z mesom, čebula krasno paše zraven in naredi zadevo sladkasto. Svet spet dobi barve, vse izgleda čedalje lepše. Uživam, medtem, ko jem. In ugotavljam: to je najboljši sendvič na svetu!*

Pomirjena, srečna, nasmejana se vrnem v hostel. Počasi spakiram in se odpravim na še en avtobus, tokrat PeterPan, proti New Yorku. Ko kasneje gledam oddaljujočo se Philadelphio skozi stekla avtobusa, si mislim: »Res mi je všeč ta Philadelphia. Nujno jo moram ponovno obiskati.«

* To je bil edini Philly cheese steak sendvič, ki sem ga jedla v Philadelphii. Bil je okusen, slasten, nasiten. Ampak, a je res najboljši? Zame je. Ker je lakota najboljši kuhar.