Ljudje so zelo radi spremljali šov Kmetija išče lastnika in zelo zanimivo je, da jih še zdaj zanima vse o našem življenju nad Sevnico. Ljudje me še vedno sprašujejo o podrobnostih s snemanja, pa seveda tudi o dogajanju, ko kamer ni bilo prisotnih, pa naj bo to o tem, kako smo mleli moko, pekli kruh, kakšne recepte smo uporabljali za naša kraljevska kosila, pa vse do tega, kako je sploh (pre)živeti 10 tednov v popolni izolaciji od sveta brez materialnih dobrin. Seveda, ljudje me še vedno prepoznajo, nekateri se mi nasmehnejo, tisti bolj pogumni, me celo ustavijo in poklepetajo z mano. Pretekli vikend sem bila v Prekmurju, kjer sem spoznala kup svojih (še vedno privrženih) navijačev, ki so me bili zelo veseli. Včasih sploh nimam občutka, da od snemanja Kmetije teče že drugo leto. Ljudem se zdi zanimivo, ko me kdaj vidijo v visokih petah in z nalakiranimi nohti. Večina mi pove, da se moj videz ni prav nič spremenil, da sem ostala takšna, kot so me bili vajeni. To me zelo veseli!

Za vsakim dežjem posije sonce, pravijo, in res je tako! Na Kmetiji sem spoznala svoje lastne omejitve, ki sem jih kasneje zmogla preseči - tako s pomočjo ljudi, ki so svoje znanje in življenja posvetili temu, da pomagajo ljudem v stiski, največ pa s pomočjo pogovorov z ljudmi, ki so z menoj delili podobne življenjske izkušnje. Seveda pa je bilo potrebnega veliko dela in energije, da sem si tudi tiste oblačne dni, ko ni šlo vse gladko in bi se najraje zakopala v blazino, zmogla na nebo narisati svoje lastno sonce. Vseskozi pa mi je bilo v največjo pomoč prav delo, delo, delo in še enkrat delo, karkoli je že to v tistem trenutku pomenilo. Od žaganja drv, zidanja, polaganja keramike, štrikanja rokavic, ukvarjanja z živalmi, pa vse do oblikovanja fotografij, pisanja in ja, celo kuhanja! Poiskala sem tudi pomoč psihoterapevta in zdaj lahko rečem, da sem ne le prebrodila in zacelila stare rane, ki so se na Kmetiji in po njej odprle, tudi osebno sem zrasla in začela notranje zoreti in tako sem postala oziroma postajam vedno boljša oseba. Osebna rast je namreč neprekinjen proces, ki pa se ga moraš lotiti zavestno in zanj biti pripravljen tudi trdo delati. Zaenkrat mi to uspeva in hvaležna sem za vse preizkušnje, kajti brez njih danes ne bi bila to, kar sem.

Zdaj slišimo, da se znova odpravljaš tudi v šolskem klopi. Kako to?

O nadaljevanju šolanja sem dolgo časa premišljevala in vseskozi sem obžalovala situacijo, ki me je pred leti pripeljala do tega, da sem opustila študij veterine. Zdaj, tudi če bi še imela to možnost, se za diplomo iz veterinarske medicine ne bi odločila. Ne, da me to področje ne zanima več, s toliko živalmi, kot jih imam, je številka mojega osebnega veterinarja v mobitelu na seznamu hitrega izbiranja klicev in sem z veterino vseskozi tesno povezana, vendar se osebno ne vidim več v tem poklicu. Po poklicu, kot pojem poklic sama smatram tisto, za kar sem bila poklicana, kar je moje življenjsko poslanstvo, sem in ostajam pasja frizerka (verjetno bi bilo bolje reči: živalska frizerka) in kmetica. Živali in narava, to sem jaz! Ko sem podrobneje pregledala izobraževalne programe, sem naletela na šolanje o razvoju podeželja in krajine. Takoj sem vedela, da je to točno to! Po pregledu predmetnika pa sem že natanko vedela, da enostavno ne morem najti izobraževanja, ki bi mi bilo bolj pisano na kožo. Moja velika želja, povezana z docela razvito lastno poslovno idejo, še vedno ostaja upravljanje (lastne) kmetije. Trdno sem prepričana, da bom z znanjem, ki ga bom v naslednjih letih dobila v šoli, in nenazadnje tudi s povsem novim krogom ljudi, poznanstev, tako v tujini kot pri nas, nekoč izpolnila svoje sanje in jih še nadgradila. In za nagrado, kot se za pravo kmetico spodobi, v kratkem pade tudi izpit za traktor!

Nam razkriješ, kakšne imaš še sicer načrte za prihodnost?

(smeh) Načrtov mi pa enostavno nikoli ne zmanjka! Zagotovo boste še slišali zame, morda ob izdaji knjige, na katero zdaj gledam z drugimi očmi in bo zaradi tega dala bralcu še bistveno več, verjetno pa še ob kateri drugi priložnosti. V kratkem v svojem prenovljenem salonu načrtujem dan odprtih vrat, ki ne bo zanimiv le za vse lastnike malih in velikih živali, temveč bo imel tudi pomembno izobraževalno funkcijo za vse, ki se že ukvarjajo s striženjem psov ali to šele načrtujejo. Prav tako sem letos vabljena na kar nekaj tekmovanj, ki so izredno cenjena in igrajo pomembno vlogo v svetu pasjih frizerjev. Idej in načrtov za naprej je še ogromno in zagotovo, prepričana sem v to, vas bom v prihodnje še s čim krepko presenetila!