Bila sem oblečena v čudovito obleko, ki sem jo pred kratkim kupila in se v njej počutim res ženstveno, ter obuta v sandale z visoko peto. Pozdravili smo. Otroci so, potem ko so objeli babico, z dedkom zbežali v sadovnjak. Jaz pa sem prestregla mamin pogled. Saj vem. Nič ni pomenil. Komu drugemu. Jaz pa vem, kaj je sporočal ...

Vzgajali so me namreč v kmečko dekle, ki mora imeti največje vrline: delavnost, skromnost in ponižnost. Pri tem sem bila dobra učenka ... (Vsake toliko začutim res globoko hvaležnost za vse delovne in organizacijske sposobnosti, ki sem jih razvila tekom svojega odraščanja, kakor tudi za ves "material", ki sem ga postopoma transformirala.) Vendar, odkar vem zase, sem globoko v sebi občudovala urejene ženske. Takrat nisem vedela točno, kaj mi je tako všeč: obleke, krila, bluze, plaščki, petke ... Lepo so dišale in, kar mi je bilo tako neverjetno, prav žarele so. Kot deklica sem čutila ta žar. A vse to je bilo v naši družini tako drugače razumljeno.

Res je bilo obdobje, ko pri nas ni bilo denarja niti za osnovne stvari in "sreča" je bila, da so mi kake starejše tete dale ponošene obleke, ki so vse prej kot veličastno visele na pubertetnici, ki je imela krepko čez 70 kg. Danes razumem in verjamem, da mi je mama z najboljšimi nameni predajala vse, kar je najbolje vedela in kakor je najbolje znala. A dolga je bila pot do tukaj in zdaj.

Odkar vem zase, sem delovala iz potrebe po dokazovanju, kaj vse zmorem in kolikokrat zmorem iti preko sebe. Ni ga večjega "buldožerja" kot ženska, ki želi delovati s čisto moško energijo. Vse do trenutka, ko vse v tebi kriči – ne zmorem več! Telo odpove. Dobiš diagnozo in če te ne ustavi prva, jih dobiš še več. Mene je pri 20 ustavila prva in takrat sem vedela, da je čas za spremembe. Sploh, ko je ta diagnoza vključevala informacijo, da obstaja velika verjetnost, da ne bom imela otrok. Takrat sem začela "bežati" in iskati v tujih deželah tisti "manjkajoči" del sebe. Po nekaj letih sem se vrnila na prekmurske ravnice in dojela, da tega manjkajočega dela ne bom našla zunaj sebe. Hvaležna sem svojemu možu, da je videl princeso, ki je bila skrita globoko v meni in me začel spodbujati k temu, da sem začela postopoma čutiti svojo čudovito žensko energijo. Odkrila sem neverjetne vibracije v svojih globinah. Nisem jih več tlačila. Dopustila sem si čutiti svojo milino, nežnost, radost, strast ..., kakor tudi svojo globoko ranljivost. Spustila sem potrebo po dokazovanju, kaj vse zmorem. Čeprav sem bila naučena, da preziram vse, kar je nežno, lepo in ženstveno, so me te stvari začele privlačiti oz. sem si to končno priznala. Neverjeten je bil občutek, ko sem oblekla prvo čisto mojo obleko in v njej preplesala celo noč. Takrat sem prvič zares začutila, kaj pomeni ženski žar. Brez potrebe, da se počutim "krivo".

Ko sem potem nadaljevala svojo pot v duhovnih sferah, sem za določeno obdobje ostala zmedena v vibraciji obsojanja vsega, kar je materialno. In spet do točke, ko sem dojela, da ni ločenosti. Da se vse prepleta in da smo mi tisti, ki izbiramo in določamo ravnovesje. Dojela sem, da je vse to tu, da nam služi. In da ne stopam po poti svojega življenja z namero, da sodim, ampak, da spoznavam, dojemam in okušam. Okusila sem mnoge kontraste življenja, za kar sem neverjetno hvaležna; saj imajo ravno zaradi vseh bolečih spominov novo ustvarjene čudovite izkušnje mnogo večjo vrednost, kot bi jo imele, če ne bi poznala kontrasta.

Da se vrnem. Druženja pri mojih so po navadi spontana in sproščena. In če ob določenih maminih pogledih dešifriram kakšno nižjo vibracijo, se ne silim več, da bi prezrla občutke. A ne počutim se več kot žrtev in zato nimam potrebe po obsojanju. Niti drugih. Niti sebe.

Mimogrede nanese tema pogovora na mojo sladko 15-letno nečakinjo, ki trenutno spoznava čutenje svoje ženske energije skozi umetnost ličenja, oblačenja oz. kakor koli to danes v teh letih že gre ... Takrat za trenutek zaprem oči, naredim vdih in izdih in objamem tisti del moje mame, ki nikoli ni zares zasijal. Čutim osvobojenost ...

Zamenjamo temo.

V tistem zaslišim jok svoje 4-letnice. Ob plezanju po drevesu je padla in strgala seveda svojo najljubšo oblekico. Objela sem jo. Popihali sva kolena in se dogovorili, da jo bova skupaj zašile. Obrisala sem ji solze. Sezula sem svoje petke in bosi sva se zavrteli po sadovnjaku. Nasproti sta pritekla sinova, vsak s svojo pravkar izdelano "puško" in seveda temu primernimi oguljenimi koleni in rokami, z "misijo", da branita kraljico in princeso. Ja, dojamem ... Moški rabijo princese in kraljice, da ima njihov obstoj smisel. Neverjetno sem uživala v igri. Na koncu smo popadali po tleh in opazovali oblake. Spoznala sem, da biti princesa in kraljica ni naziv, ampak je občutek, in to je edino, kar šteje!

Ne ukvarjam se več s tem, kako se bodo drugi odzvali na to, kako sem videti in kaj počnem. Skušam biti v polnem čutenju sebe. Če začutim, da me v moji vibraciji podpre čudovita obleka, verjamem, da jo je nekdo naredil z namero, da mi bo maksimalno služila. Včasih obujem še petke in se naličim, predvsem pa dovolim, da se moj žar razplamti. Spet drugič oblečem hlače ter prvo majico, ki jo najdem, in mi je to čisto dovolj, da s prijateljicami v vibraciji čiste sproščenosti in igrivosti preplešem cel večer. Ja, tudi če sem mama treh otrok in se piše en četrtek sredi avgusta.

Osvobojena okov tujih meril.

Čutim svojo vibracijo in vem, kdaj ne grem več preko sebe. Imam svoje vrednote in sproti odkrivam lastna hrepenenja. Nenazadnje sem jaz glavna igralka na odru svojega življenja, kakor tudi glavna režiserka in ne želim enkrat gledati nazaj z občutki obžalovanja.