Glasbeno ustvarjanje jo je poneslo od jazza, do šansona in r'n'b, kar jo dela za še bolj netipično pevko na slovensko glasbeni sceni. Katja raje kot na svoj 'image' stavi na svojo glasbo, medijske manipulacije so ji tuje, prepričana pa je, da pravi umetniki ne potrebujejo pozornosti rumenih medijev. Svoje glasbe nikoli ne načrtuje, premika se s tokom in pusti, da jo kreativni val nosi od enega uspešnega projekta do drugega.

Leta 2008 ste nase opozorili, ko ste prepevali verze pesnice Mile Kačič. Kako ste se lotili tega izziva?
Ideja se je porodila med prebiranjem zbirke Miline poezije Skoz pomladni dež bom šla, ko so pesmi same po sebi zazvenele in tako poklicale k uglasbitvi. Zame je bilo vse skupaj velik izziv, ker je bil to moj prvi samostojen projekt, tudi odgovornost je bila velika, ker je šlo za že uveljavljeno poezijo. Velikokrat sem prebrala pesmi, zraven pisala, podčrtovala in nato naredila izbor po ritmičnosti, melodičnosti poezije, intenzivnosti, izpovednosti, ki mi je bila blizu. Predstavljala sem si zven, utrip, občutek pesmi, ali bo nekaj balada ali tango ali bossa nova, razmišljala sem o barvah, inštrumentih … Potem sem k sodelovanju povabila glasbenike, v prvi vrsti je bil to Nino de Gleria, ki je zelo domač v uglasbovanju poezije in to zelo dobro počne, in prijateljico Tjašo Fabjančič, talentirano pevko in komponistko, ter Jeleno Ždrale in druge glasbenike. Ko sem poslušala prve uglasbene pesmi, sem vedela, da je to to. Med prvimi so bile Moja dlan, Med tisoči bi te spoznala, Spoznanje, neverjetno so zadeli občutek pesmi, res izvrstno uglasbili Milino poezijo in jo ponesli nekam dlje.

Mila Kačič pa ni edina pesnica, ki ste jo v svoji glasbi uprizorili. Prepevali ste tudi verze Daneta Zajca, Srečka Kosovela, Gregorja Strniše ... Od kje ideja, da se s svojo glasbo osredotočite na že napisano poezijo?
Uglasbena poezija me je od nekdaj privlačila. Najprej me je s tem spoznal Nino de Gleria, ko me je povabil k sodelovanju pri uglasbitvi Daneta Zajca za albume Odpeti. Potem sem se lotila projekta uglasbovanja Rumija, ki sicer ni izšel na plošči, ampak je zaživel le v koncertni obliki. Vmes sem veliko poslušala in raziskovala to področje. Poezija je sama po sebi žlahtna, čarobna in obleči jo v glasbo, da poleti na en drug način, daje toliko več. Na ta način poezija doseže širši krog ljudi, kar je lepo.

Na komercialni slovenski glasbeni sceni ste relativno novi, čeprav se z glasbo ukvarjate že več kot deset let. Kako pa se je vse skupaj sploh začelo?
Začelo se je s pevskim zborom, potem ob kasetofonih, kjer sem delala svoje 'mikstejpe', in ob kitarah, kjer koli se je pelo, čisto zares pa sem se povsem za glasbo odločila v Mehiki, na enem daljšem potovanju, ko sem prvič stala na odru z bendom v živo, z njim preživela nekaj časa in se dokončno našla.

Vaša glasba je, recimo temu, precej nekomercialna. Boste ostali zvesti svojemu stilu ali mislite, da se boste sčasoma prilagodili in svojo glasbo 'zapakirali' v komercialni paket, da boste od nje lahko živeli?
Težko tako razmišljam, čeprav bi si želela živeti od glasbe. Sicer se mi glasba, ki jo delam, ne zdi tako nekomercialna, v tujini namreč, pri nas je nivo popularnega zelo nizek, a se mi zdi, da se zna to izboljšati. Projekt, ki ga delam sedaj, morda zajema širše kroge, ker je bolj urbano, plesno obarvan, poslušljiv in nalezljiv. Zaenkrat so odzivi odlični, gre za projekt, ki nastaja v sodelovanju z RDYO Djs oziroma DJ Pierom, prepleta moja lastna pesniško obarvana besedila, ki so začela nastajati na pesniških delavnicah v New Yorku, in raznolike urbane ritme.

Zadnji singel I love You You scream ste odpeli v angleščini. Se bolj najdete v tem jeziku?
Kot rečeno, je tu prišlo do neke sinergije z RDYO DJs. Besedila, ki so nastala v angleščini, na pesniških delavnicah v New Yorku, so najbolj zaživela ob tej glasbi. Res sem se nekako lažje izrazila v angleščini, za začetek, tudi prve delavnice sem pač obiskala v angleškem jeziku, metafore zapisujem v angleščini, poslušam gotovo več angleških besedil v glasbi … Čeprav ima tudi slovenščina lep zven, sploh v poeziji slovenske popevke in tam, kjer temu nekako sledijo oziroma ne sestavljajo besed skupaj po nekih trivialnih metaforah. Nekako ne morem razmišljati, da delam nekaj za določen trg, pesem se pač izrazi sama po sebi, enkrat v tem, drugič v drugem jeziku. Morda je v podzavesti, da seže do čim več poslušalcev, kot je pri vseh glasbenikih. Angleščina je pač jezik, ki ga razumemo vsi.

Se bojite, da bo pesem zaradi angleškega jezika spregledana na domačem trgu?
Mislim, da se Slovenci preveč obremenjujemo s tem, da nekaj ni v slovenščini. Danes smo vsi globalno prepleteni, imamo različne vplive in če se v Sloveniji nekdo izrazi v japonščini, zakaj pa ne. Gotovo še kdaj kaj nastane v slovenščini, kar se mi zdi tudi poseben izziv, s katerim se sedaj ukvarjam, predvsem zaradi sičnikov in šumnikov ter določenih trdih besed, ki opisujejo mehko stvar.

Po desetih letih ste posneli tudi svoj prvi videospot – prej tega niste naredili, ker niste imeli pesmi, v katero bi verjeli, ali niste čutili potrebe po tem?
Pravzaprav je četrti spot, samo ostali niso bili tako odmevni. Še najbolj je bil predvajan spot iz filma Norega se metek ogne, Trenule masina mica, ki je bil priredba tradicionalne romunske pesmi za film. Rada gledam videospote, zdijo se mi nujni in zelo rada jih snemam. Tudi za singel iz Mile sem načrtovala spot, ampak se žal ni realiziral. Pri I love you you scream pa je bilo jasno, da moramo posneti spot, ker bi sicer šla pesem mimo oziroma bila slišana le v ožjih krogih, kar bi bilo škoda.

V tujini ste študirali jazz petje, zdaj ste se vrgli bolj v pop vode – razlog za to tiči v tem, da ima jazz precej bolj ozek krog poslušalcev pri nas kot popularna glasba?
Pravzaprav ne, kot sem že rekla, so k tej glasbi pripeljala besedila, ki so se v njej najbolj našla, ampak tudi na ta bolj pop projekt ima jazz velik vpliv. Nikoli nisem načrtovala glasbe, ki jo delam, za nek krog ljudi, vedno gre za to, s kom se srečaš, s kom se najdeš, s kom lahko to, kar želiš izraziti, povedati, pač najbolje narediš in odpelješ nekam dlje. Če to seže do širokega kroga ljudi, toliko bolje.

Vmes smo vas lahko gledali tudi kot voditeljico izobraževalne oddaje. Mediji so vam torej od nekdaj blizu. Vam izkušnje s televizije pomagajo tudi dandanes pri medijskem pojavljanju?
Gotovo, do neke mere, ker poznaš zakulisje snemanj, vse procedure, male 'finte', PR pristope, medije. Veš, kako deluješ na kameri, na fotografiji, na odru, poznaš svoje pluse in minuse, kaj deluje in kaj ne.

Kako pa gledate na to, da večina slovenskih  pevcev dandanes na sceno pride prek rumenih medijev, za katere odpirajo domače omare, izpostavljajo svoje otroke, razmerja in podobno?
Vsak dela po svoji vesti, dobra glasba po moje tega ne rabi in pravi artist oziroma človek na mestu pač ne more početi teh medijskih manipulacij, ker se ob tem ne počuti dobro in se to slej kot prej pozna tudi na njegovem delu.

Večina slovenskih pevk se bolj kot s svojo glasbo ukvarja s svojim videzom. Kje je po vaše zdrava meja med prepoznavnim imidžem in pretirano popolnostjo na odru?
Vizualna komponenta je danes zelo pomembna, tako da se je temu preprosto treba posvečati. Imam srečo, da so moji prijatelji kreativni in talentirani vizualni umetniki, ki so mi v veliko pomoč, Rok Marinšek denimo, Petja Zorec, Aleksandra Brlan. Med prvimi je bil tu Metod Črešnar, in fotograf Matjaž Banič pri vizualni podobi Mile. Vsak nov projekt zahteva novo vizualno podobo, ki si jo izoblikuješ tako, da se v njej tudi dobro počutiš. Na oder moraš stopiti v nekakšni bojni opremi, kostumu, zaradi svojega počutja in tudi zato, ker publika to pričakuje in želi. O zdravi meji pa, ni mi všeč, kadar imidž zasenči oziroma preseže pevko oziroma kadar se daje večji poudarek imidžu kot vsebini. Oboje mora iti skupaj hkrati in skladno.

Čeprav se izogibate rumenim medijem, ste se pred leti nekaj časa dobivali s pevcem skupine Sausages, Goranom Breščanskim. Kako danes spremljate njegovo medijsko pot?
Ne spremljam je, zasledim pa tu in tam kaj v medijih, tako kot vsi.

Se kdaj bojite, da boste zaradi poklica in medijske prepoznavnosti težje našli iskrenega partnerja?
Iskrenost je neka splošno redka vrlina, mislim, da jo težko srečaš tudi onkraj medijske prepoznavnosti in javnega poklica.

Nam lahko za konec zaupate še svoje največje razvade, brez katerih bi težko preživeli?
Čas zase. Izgubljanje v glasbi, naravi in senzualnih užitkih. Spontane, hipne odločitve. Potovanja z odprtim koncem, dobra hrana in dobre masaže.