S krajo kleptoman pomirja svojo napetost ali tesnobo, ki popusti po kraji, hkrati pa se z olajšanjem pojavijo tudi občutki krivde in sramu. To se je zgodilo hollywoodski igralki Winoni Ryder, ki so jo leta 2001 ujeli pri kraji oblačil in zaradi tega tudi aretirali. 39-letna igralka se je izgovorila na priprave za lik v filmu, vendar sodnika ni uspela prepričati. Težave s kleptomanijo je imela tudi  nekdanja najboljša teniška igralka na svetu Jennifer Capriati, ki je o svoji motnji javno spregovorila. Pri 17 letih so jo aretirali zaradi kraje v nakupovalnem centru. Intenzivni treningi in teža svetovne slave, sta zanjo predstavljala prevelik pritisk, pogosto pa je razmišljala celo o samomoru. O svojih kleptomanskih nagnjenjih v najstniških letih je javno spregovorila tudi lepotica Megan Fox.

Najbolj razvpita slavna kleptomanka pa je hollywoodska igralka Lindsay Lohan, ki ji sodijo zaradi kraje zlate ogrlice vredne 2.500 dolarjev. Igralko so že večkrat obtožili kraje, tako naj bi leta 2008 v enem izmed nočnih klubov ukradla krznen plašč vreden 12 tisoč dolarjev. Leto zatem so jo osumili kraje 400 tisoč dolarjev vredne ogrlice, ki jo je vzela na fotografiranju za revijo Elle.

Ženske so pogostejše kleptomanke

Statistike kažejo, da je kleptomanija bolj pogosta pri ženskah, kot pri moških. Psihologi pojasnjujejo, da se nekatere najstnice zatečejo h kraji zaradi psiholoških razlogov, kot je denimo pomanjkanje čustvene bližine, ki jo nadomestijo z materialnimi dobrinami. Kleptomanija je večkrat povezana tudi z drugimi psihičnimi motnjami, kot denimo depresija in osebnostna motnja. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je bolezen mogoče odkriti že pri starosti petih let, sicer pa se največkrat pojavi med 20 in 35 letom.

Sproži se naval adrenalina

Kleptomani posegajo po stvareh, ki jih sploh ne potrebujejo. Kadar predmet uspešno ukradejo, se jim srčni utrip močno pospeši in adrenalin naraste. Od tega občutka postanejo odvisni in zato dejanja ponavljajo. Strokovnjaki so preizkušali različne načine zdravljenja. Zdravila imajo relativno majhen učinek, bolj uspešni so psihoterapevtski pristopi, a le v primeru, ko oseba razreši svoje globoke notranje konflikte oziroma oblikuje bolj zrele mehanizme nadzora nad impulzi.