Veliko vlogo so igrale kulturne razlike

Šokirana voditelja sta se po tragični smrti najprej umaknila iz javnosti in se zavila v molk, pred dnevi pa sta se vendarle spopadla s svojo odgovornostjo, se javno opravičila družini pokojne Jacinthe in javno priznala, da potegavščino močno obžalujeta. Tragični dogodek je v javnosti ponovno sprožil burne razprave o moči in vplivu, ki ju imajo mediji nad občinstvom. „Težko je reči, ali sta se avstralska novinarja zavedala škode, ki jo lahko povzročita. Tukaj gre namreč tudi za kulturne razlike. Avstralski novinar živi v popolnoma drugačnem kulturnem okolju kot britanski, poleg tega je bila medicinska sestra v tem primeru indijskega rodu, zato novinarja v svoji želji po senzacionalizmu verjetno nista razmišljala o kulturno pogojenih podrobnostih,“ pravi doc. dr. Marjan Družovec, profesor na Inštitutu za medijske komunikacije na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru in dodaja, da je kredibilnost medija po takšnem dogodku odvisna od posledic, ki jih potegavščina ima in ki se jih v tem primeru voditelja verjetno nista zavedala. „Ta medicinska sestra je očitno povedala informacijo, zaradi katere se je potem čutila tako prizadeto, da je storila samomor. Če bi imela na drugi strani koga drugega, bi se dogodek morda odvil povsem drugače,“ je prepričan profesor Družovec.

Tako imenovane medijske potegavščine, ki so se rodile v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so najprej vladale na radiu, pozneje so se preselile tudi na televizijske sprejemnike, danes pa je njihovo idealno gojišče svetovni splet. V slovenskem prostoru jih zagotovo najbolj obvlada priljubljen radijski voditelj Denis Avdić, ki mu je pred leti pod krinko, da kliče Janez Janša, uspelo priklicati takratno hrvaško premierko Jadranko Kosor. Pravi, da vidi precej podobnosti med obema klicema. Tudi onadva sta verjetno, prav tako kot sam pred dvema letoma, želela izvedeti, ali je sploh mogoče navezati stik s tako pomembnimi osebnostmi in dobiti kakšno ekskluzivno informacijo. „Verjetno se je na začetku potegavščina marsikomu zdela zabavna in so novici z veseljem prisluhnili, ker so bili željni informacij o vojvodinji Catherine. Potem ko je zadeva postala tragična, pa je najlažje okriviti radijskega voditelja. Avstralca sta samo opravljala svoje delo, medicinska sestra na drugi strani pa bi ga tudi morala, a ga očitno ni dovolj dobro,“ je Avdić kritičen do javne polemike o krivdi in medijskem linču skrušenih Mel in Michaela. Sam se potegavščin loteva vsako leto v aprilu, ki je znan po norčavosti, nikoli pa se ne šali na račun bolnih, invalidov in otrok.

Za neke vrste utemeljitelja medijskih potegavščin velja George Orson Welles. Mlad in dokaj neznan radijski voditelj, scenarist in producent je 30. oktobra 1938 na radijskih valovih predvajal igro Vojna svetov, ki je nastala po knjižni predlogi angleškega pisca znanstvene fantastike H. G. Wellsa. Welles, ki naj bi pred začetkom predvajanja povedal, da gre za radijsko igro, je dogajanje iz knjige aktualiziral in zgodbo prenesel v New Jersey. Zaradi izredne prepričljivosti fiktivnega poročanja iz Mercury Theatra je večina poslušalcev verjela, da so naš planet zasedli Marsovci. Med ljudmi je zavladal preplah, ki je mnoge pognal v paničen beg. Ta medijska potegavščina je pozneje postala predmet številnih študij na področju sociologije in medijev ter služila kot glavni predmet razvoja teze o neposrednem in izredno močnem vplivu medijev na občinstvo. Domiselna igra je Wellesu odprla vrata v Hollywood in mu prinesla slavo.

V Evropi so danes po medijskih potegavščinah precej znani Čehi, ki so že večkrat preverjali, kako zelo jim zaupa domače občinstvo. Češka filmska ustvarjalca Vit Klusak in Filip Remuda sta leta 2003 izpeljala obsežno oglaševalsko akcijo, v kateri sta napovedovala odprtje novega trgovskega središča, ki naj bi ponujalo neverjetno ugodne cene. Lično sta pobarvala tudi fasado tega domnevnega nakupovalnega centra ter privabila več tisoč potencialnih kupcev, ki jih je na dan otvoritve namesto obloženih polic čakala zelena poljana. Dogajanje sta posnela in tako se je rodil film Češke sanje, s katerim sta pokazala naivnost potrošnikov. Lani pa so člani češke umetniške skupine Ztohoven vdrli v program češke nacionalne televizije in med vremensko napovejo predvajali lažno eksplozijo jedrskega orožja v čeških gorah. Zaradi tega "podviga" se je sedem članov znašlo pred sodiščem, na katerem so se branili, da so želeli z vdorom pokazati le enostavno možnost medijske manipulacije z ljudstvom.

V Sloveniji sta se z novinarji in posredno z občinstvom kar dvakrat pošalila svetovno znan medijski šaljivec Joey Skaggs in Mišo Alkalaj, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan. Leta 1998 sta objavila, da Inštitut Jožef Stefan sodeluje pri spornih genetskih raziskavah na ljudeh, tri leta pozneje pa naj bi sodelovala tudi z Matjažem Rogljem, ki je medijem poslal sporočilo o zmagi na svetovnem računalniškem prvenstvu. Ti so novico takoj objavili, šele čez nekaj dni pa so zaradi neporočanja tujih medijev začeli dvomiti o pristnosti informacije. Alkalaj naj bi vpletenost ves čas zanikal, Skaggs pa se je od primera javno distanciral šele takrat, ko je na dan prišla informacija, da naj bi Rogelj za priprave od ministrstva za šolstvo in zasebnih podjetij res dobil finančna sredstva. Skaggs je pravi mojster potegavščin, ki je javnost že uspešno potegnil za nos z informacijo o dražbi sperme Micka Jaggerja, o predelovanju psov v hrano in o ribah z veliko vsebnostjo afrodiziaka.

Priljubljene tudi potegavščine na račun politikov

Veliko prahu je leta 2008 v hrvaški javnosti dvignil lažen intervju s takratnim premierjem Ivom Sanadarjem, ki ga je objavil novinar Davor Butković. Na vprašanja naj bi namesto predsednika vlade odgovarjal Viktor Zahtila, sicer prijatelj novinarke Milene Zajović, ki je goljufijo tudi razkrila po tem, ko je ugotovila, da je lažni premier odgovore na vprašanja poslal iz njenega stanovanja. Nič drugega kot potegavščina pa ni bila  predsedniška kampanja Arturja Šterna leta 2007. Če so ljudje njegove kontroverzne izjave in nenavadno obnašanje vzeli še kako resno, pa je bila njegova kampanja zgolj velika medijska potegavščina, ki je bila kot osnova za medijske eksperimente Francija Keka in Vojka Anzeljca. Na ta način sta želela pokazati, kako se na izjave javnih oseb odzivajo novinarji in kako zelo mediji vplivajo na mišljenje javnosti.