Potem ko je bil leta 2009 po izboru modne gurujke Lidewij Edelkoort izbran med 40 največjih talentov v svetu dizajna, so njegove kreacije krasile razstave v Eindenhovnu, Londonu in New Yorku, kljub mednarodnim uspehom pa se Peter zaveda, da njegov čas šele prihaja.

Redki so tisti, ki od otroštva vedo, kaj je njihovo poslanstvo. Pri vas je bila to vseskozi moda. Kdaj ste se začeli zanimati zanjo?
V bistvu že zelo zgodaj. Sosedovi dekleti sta imeli babico iz Nemčije, ki jima je pošiljala ultra moderne punčke barbi z ultra kičastimi oblačili. Večino svojega otroštva sem zanje ustvarjal miniaturne obleke, ki so bolj kot na barbi modne kose močno spominjale na garderobo moje babice. Slednja ima še danes čudovite, enostavne večne kose.

Odraščali ste v Kočevju, kjer vas danes tudi zaradi vaših dosežkov vsi poznajo. Kako ste v malem mestu ostali na tekočem s tem, kar se je dogajalo v modnih prestolnicah?
V obdobju, ko še ni bilo interneta, sem imel to srečo, da sva z babico hodila po nakupih v Italijo, Ljubljano in Avstrijo. Tako sem se vedno gibal med čudovitimi oblačili in prebiral ter kupoval modno literaturo. Lep čas počitnic sem preživel tudi v Mariboru pri družinskih prijateljih, kjer smo imeli Avstrijo na dosegu roke in velikokrat smo skočili v Gradec ali na Dunaj. Zelo zgodaj sem začel hoditi tudi v Kanado. Tako da vsa ta mesta, klasični kosi, babičina omara, to so bili moji trendi, ki sem si jih z veseljem zarisoval. Poleg tega sem si obzorja širil tudi s pomočjo knjig o umetnosti in modi.

Se vaše življenje prilagaja modi ali je obratno?
Moda je postala tako superhitra, da se predvsem jaz prilagajam njej. Nisem pa z njo obremenjen, njeni trendi me pri ustvarjanju mojih oblačil ne ganejo. Jo pa spremljam. Sicer pa je oblikovanje oblačil in tekstilij moje življenje.

Študij na naravoslovnotehniški fakulteti uspešno združujete s številnimi obštudijskimi projekti. Kako navadno poteka dan študenta mode?
Zjutraj se navadno zbudim okoli pol sedmih. Pogledam dnevni urnik in se po vseh ustaljenih jutranjih obveznostih odpravim na faks. Sproti spijem še kavo in si privoščim nikotinsko paličico, nato pa večino dneva preživim na faksu. Ko pridem domov, delam za šolo. Potem ura teka in spet nazaj na delo.

Veliko delate ponoči. Zakaj?
Ponoči se vse okoli mene umiri. Zunaj je tišina. To je moj čas, čas ko snujem svoje sanje.

Veliko se prijavljate na različne domače in tuje natečaje. Zaupajte nam svoje največje uspehe v tujini in doma seveda.
Zagotovo je med temi uspehi Elle in Coca Cola Light natečaj, na katerem sem zmagal. Rexona Crystal kolekcija, s katero sem se uvrstil med tri zmagovalce. Prejel sem pohvalo za posebne dosežke Arte Creative od svoje matične fakultete ... Ena največjih potrditev, da sem na pravi poti, pa je bil zagotovo projekt Talent 2009, kjer me je Lidewij Edelkoort, ki je zasnovala izdelke za Coca Colo, Moooi, Nissan in je ena od 25 najvplivnejših ljudi v svetu mode, izbrala med 40 največjih talentov tistega leta. Moje delo je bilo razstavljeno v Eindenhovnu, v Muzeju dizajna v okviru nizozemskega tedna oblikovanja. Razstava, ki je vključevala tudi moje kose, je nato romala še v London in New York.

Veljate za enega najbolj nadarjenih modnih oblikovalcev svoje generacije. Vam je neprijetno, ker ljudje na vas gledajo kot na nekakšnega 'čudežnega otroka'?
Ne obremenjujem se s tem, kako ljudje gledajo name.

Ali se vam vseeno zdi, da ste drugačen od večine svojih vrstnikov?
Pravijo, da ja. (smeh)

Navdihujejo vas različni modni stili, po duši pa ste minimalist. Vas boli srce, ko opazite kič na kateri od slovenskih dam?
(Smeh) Ne. Vsakemu odgovarja nekaj. Nekaterim tudi kič. Eni ga odlično nosijo ali pa ga morda kombinirajo z minimalizmom ...

Kako danes gledate na modne kose, ki ste jih ustvarili na začetku svoje poti?
Na nekatere zelo kričeče. (Smeh)

Kakšen je vaš pogled na slovensko modo?
Oster. (smeh) Mislim, da se slovenska moda nedvomno izboljšuje. Imamo čudovite oblikovalce, kot so Nataša Peršuh, Almira Sadar, Zoran Garevski. Potem so tukaj še mlajše generacije, v katerih bi izpostavil Petjo Zorec, Ano Jelinič, Niko Ravnik, Majo Mehle, Sanijo Reja, Ivana Rocca ter Majo Zupančič.

Torej še obstaja upanje za slovensko modno sceno?
Seveda! Ljudje se morajo zavedati, da so tudi slovenski oblikovalci zelo dobri in inovativni. Sam bi recimo imel doma celotno kolekcijo Nataše Peršuh. Tudi žensko! (smeh) Pa čeprav bi mi slednja le krasila omaro!

V kakšni meri ste obremenjeni s tem, kako ste oblečeni sami?
Nisem obremenjen s tem. V moji omari morajo biti dobro krojene črne hlače in bela srajca.

Kaj pa svetujete Slovenkam in Slovencem, kar se tiče stila, mode in kosov, ki jih enostavno morajo imeti v omari?
Naj se ne bojijo novih krojev in naj najdejo sebi najljubše kose, ki jih bodo z veseljem nosili. Naj se ne ozirajo toliko na trende, temveč si poizkušajo najti svoj slog, ki ga s trendovskimi kosi lahko samo dopolnjujejo. Naj ne bodo obremenjeni z modo in naj se je ne bojijo.

S svojo obleko in kolekcijo, zaradi katere ste bili izbrani med mlade svetovne talente po izboru Li Edelkoort, ste predstavili dokaj nov material – polst. Naredili ste ga sami, iz volnenih kosmičev in s tem pripomogli k razvoju slovenskih ovčarjev. Se velikokrat povežete tudi z ljudmi, ki so bili nekoč del tekstilne industrije?
Mislim, da je volna slovenskih ovac zelo podcenjena, čeprav je kakovostna in zelo uporabna. Tehnika polstenja je enostavna za izdelavo dodatkov in oblačil. Zelo rad sodelujem z ljudmi, ki so bili nekoč del tekstilne industrije. V tem nekako vidim prihodnost, saj opažam, da tudi moji kolegi velikokrat sodelujejo s temi ljudmi. Imajo toliko znanja, da je z njimi prijetno sodelovati.

Vam kot mlademu kreativcu Ljubljana ustreza? Ali se kdaj počutite utesnjenega?
Dobro se počutim tukaj in veliko mi pomeni dejstvo, da se lahko hitro premikam z enega konca mesta na drugega. Priznam, da me privlači tudi tujina, predvsem Pariz, s katerim se kako leto že močno pogrešava, a nekoč bo prišel čas tudi za to.

Francosko prestolnico ste prvič obiskali skupaj z oblikovalko Almiro Sadar, ki je ena od vaših profesoric na NTF. Ona je bila tudi ena prvih, ki je prepoznala vaš talent, če se ne motim?
Res je. Almiro nadvse spoštujem in neizmerno sem ji hvaležen, da podpira moje delo. Skupaj z Ano Rus sva za Almirino znamko oblikovala kolekcijo majic, odziv ljudi pa je bil presenetljivo dober. Na splošno so mi profesorji na faksu v veliko oporo in brez tega bi bilo moje življenje študenta modnega oblikovanja nedvomno precej težje.