Bili ste neomajni pri svoji odločitvi, da greste pod nož. Ste odločitev sprejeli skupaj z družino?
Bila sem odločena, da to prej ali slej naredim. Ko sem bila v ožjem izboru vašega natečaja, je bila to zame le še dodatna spodbuda. Delam v domačem podjetju, tako da sem morala pri svojih domačih preveriti, ali si bom lahko privoščila bolniški stalež. Potem sem se morala s starši dogovoriti, da mi bodo pomagali pri varstvu otrok. Ko sem dobila potrditev, da mi bodo v času posega in okrevanja lahko pomagali, sem se dokončno odločila.

Je imel kdo od vaših domačih kakšne pomisleke?
Ne, saj so vedeli in nekateri videli, kakšno je stanje. Tudi prijatelji so komaj čakali, da naredim to, kar si želim.

Poseg so opravili na kliniki dr. Siniše Glumičića v Zagrebu. Vas je bilo posega kaj strah?
Popolnoma nič, komaj sem čakala, da se zgodi. Tudi ko sem prišla v kliniko, je vse šlo zelo hitro. Takoj sem bila na operacijski mizi. Resnično se nisem nič bala, verjetno zaradi tega, ker sem si tega tako zelo želela.

So vam opisali, za kakšno operacijo bo šlo?
Na pregledu pred posegom mi je doktor Glumičić vse pojasnil. Operacija je trajala sedem ur. Povedal mi je tudi, da bo opravil obe operaciji naenkrat – se pravi rekonstrukcijo trebuha in dojk. Opozoril me je tudi, da bo okrevanje trajalo nekaj časa, a moram reči, da je bilo vse veliko lažje, kot sem pričakovala.

Kakšno pa je bilo vaše počutje po operaciji, ne nazadnje je šlo za velik poseg, med katerim so odrezali veliko kože.
Mogoče se niti nisem zavedala, kako zahtevna in velika operacija je to bila. Ne nazadnje so mi med posegom odrezali kar 34 centimetrov kože okoli pasu. Nekateri so me spraševali, ali se ne bojim tega, da se ne bi zbudila iz narkoze. Ampak jaz niti pomislila nisem na to. Na spletu sem marsikaj prebrala, na primer o tem, kako je treba po posegu spati. A jaz sem odlično spala, ne glede na vse. Na trebuhu nisem čutila nobenih bolečin, razen tista dva dni, ko sem po operaciji ležala na kliniki. Kar se prsi tiče, pa me sicer ni nič bolelo, šlo je bolj za občutek, ki je podobnem tistemu po naporni vadbi. Ampak tudi to le včasih. Ko sem prišla domov, sem ležala še dva dni, potem pa sem šla ven na sprehod, saj zaradi ležanja začne boleti hrbet.

Kako pa vam uspe delati, glede na to da vozite kombi in morate prenašati precej težke tovore?
Te dni mi pomaga brat, jaz samo vozim, on pa dviguje. Pazim, da ne naredim česa narobe, sem previdna. Nisem pa imela do sedaj nobenih težav.

Ste si že uresničili kakšno željo, nekaj česar prej niste mogli?
Včeraj sem si prvič po operacij kupila spodnje perilo. Nedrčki od prej so premajhni, saj so moje prsi sedaj večje, tisti pred hujšanjem pa preveliki. Kavbojke, ki jih pred operacijo nisem mogla zapreti, sedaj že dobim skupaj. Sicer pa je okoli pasu še oteklina, ki bo popolnoma uplahnila šele dobro leto po operaciji. Ampak že sedaj je veliko bolje, kot je bilo po posegu.

Koliko pazite pri prehrani?
Živim tako kot pred operacijo, nimam kakšne stroge diete. Izogibam se sladkorjem in mesu. Žal sem včasih tako zasedena, da kakšen obrok preskočim, tako da nimam redne prehrane. Kar se rekreacije tiče, sem še precej previdna. Ko bom popolnoma okrevala, bom pa začela, da utrdim mišice na trebuhu.

Kako pa sta vaša otroka sprejela poseg?
Stara sta tri in štiri leta, tako da sploh še ne razumeta tega. Dejala sem jima, da sem bolna, zato vesta, da ju ne smem dvigovati. Starejši je videl obliže in ve, da sem bila na operaciji.

Kako se počutite sedaj?
Srečna sem, zelo dobro se počutim. Sem druga ženska. Komaj čakam poletje, sem že preizkusila kopalke in se res že veselim. Po 15 letih končno spet vidim svoj popek.

Kaj bi svetovali vsem, ki imajo podoben problem kot vi, a se ne morejo odločiti?
Vsem svetujem, naj gredo takoj, priporočam. Pa ne samo zaradi trebuha, navdušena sem tudi nad svojim oprsjem.

V svojem življenju ste zadnje čase pravzaprav naredili velike spremembe.
Ja, res je, vpisala sem se v šolo za vizažiste. Imam pa že frizersko šolo. Že prej sem si želela postati vizažistka, a se nisem upala vpisati, in to zaradi videza. Mislila sem si, da bodo tam vse vitke in lepe ter da me bodo gledale postrani zaradi mojega videza. Tako da imam željo, da bi prej ali slej zamenjala službo, čeprav rada delam to, kar delam, ampak to ne bo šlo celo življenje. Skratka, sem na nekem mejniku. Želje se mi izpolnjujejo ena za drugo.