Nesprejemljive zahteve

Britanski Indipendent v recenziji knjige ugotavlja, da avtorica ni prav nič prizanesljiva do nemškega naroda, sploh pa ne do večine svojih delodajalcev. Predstavila jih je kot lastnike umazanih in zanemarjenih domov, kot škrte in niti najmanj tenkočutne ljudi, ki se poslužijo najbolj nizhotnih metod, da bi preverili poštenost osebe, ki so ji dali delo. Justynina zgodba je dokaj podobna tistim, ki jo doživlja kar 500 tisoč Poljakinj, ki se po padcu berlinskega zidu v Nemčiji preživljajo kot gospodinjske pomočnice. Tako kot številne med njimi, je tudi Justyna prišla v Nemčijo z dobro izobrazbo, polna upanja in želja. A življenje ji je postreglo z drugačno resničnostjo. Polna zagona se je začela učiti nemškega jezika in poskusila najti zaposlitev kot kozmetičarka. Kmalu se je izkazalo, da bo tako kot številne njene sonarodnjakinje, za preživetje morala sprejeti drugačno delo, kot si je želela. Zadovoljiti se je morala z dejstvom, da bo pospravljala domove nemškim malomeščanskim družinam.

Med njenimi delodajalci so bili sodniki, policisti in odvetniki, ki so jo brez pomislekov zaposlili na črno in velikokrat od nje zahtevali absurdne stvari. Za svoje delo je prejemala okrog 2.400 evrov mesečno, večinoma na roko. Daljše obdobje je čistila pri nekem policistu. Tako kot večina, Justyne ni plačeval socialnih prispevkov, saj jo je zaposlil na črno. Najbolj paradoksalno pa je bilo to, da je po nemških gradbiščih po službeni dolžnosti lovil delavce, ki delajo na črno. Poljakinja je čistila hišo tudi nekemu sodniku, ki je brez pomislekov od nje zahteval, naj briše prah s sadike marihuane, ki jo je gojil v svojem stanovanju. Najbolj absurdno je bilo, da je prav to rastlino policija zaplenila med neko akcijo proti razpečevalcem in preprodajalcem drog. In ko mu je Justyna dala vedeti, da ni prav, da v svojem stanovanju goji marihuano, ji je odrezavo odgovoril: "Škoda bi bilo zavreči nekaj, kar smo zaplenili."

Umazani in...

Še posebej so Poljakinjo prizadele absurdne zahteve ljudi, pri katerih je delala in njihova umazanija. Med svojimi dolgoletnimi izkušnjami je pod posteljami svojih strank našla marsikaj: nohte z nožnih prstov, razpadajoče truplo hrčka, plovico pečenega piščanca, pasje iztrebke, dva sveže izpuljena modrostna zoba in več let stare tertarapke mleka. Justyna se spominja nespodobne želje nekega moškega, ki ji je ponudi 30 evrov, v zameno pa bi morala 15 minut čistiti v visokih petah, samostoječih nogavicah in rdečem perilu. Zelo bizarno je bilo tudi početje neke ženske, ki je svoja očala redno mazala z iztrebki, da bi nato ugotovila, ali jih je dejansko očistila. Neki sodnik pa je na mizi redno puščal štrene las, nato pa preverjal, ali jih je Justyna počistila. "Ko sem še živela na Poljskem, sem imela drugačno predstavo o Nemcih. Mislila sem, da so čist in urejen narod," je za Indipendent pojasnila avtorica knjige in dodala: "Že kmalu po prihodu v Nemčijo sem ugotovila, da gre le za fasado, na kateri je veliko prahu." Še posebej jo je zmotila domiselnost, s katero so njeni delodajalci iskali načine, kako preveriti njeno poštenost. Nekega dne je pod posteljo svojih gospodarjev našla bankovce: "Pobrala sem jih in pustila na nočni omarici."

… rasisti

Še posebej se je Poljakinja v svoji knjigi dotaknila rasističnih napadov, ki jim je bila izpostavljena. Ko so Nemci slišali njen tuj akcent, so ji podcenjujoče velikokrat zabrusili: "Vsrana Poljska!" Justyna pa je ob tem lahko le nemo pogledala v tla, saj je bila od teh ljudi odvisna. Kljub vsemu prizna, da vse izkušnje z Nemci niso bile slabe. V dvanajstih letih dela je naletela tudi na dobre ljudi: "So bili tudi taki, ki so bili prijazni, rekli so mi biser," je zatrdila Poljakinja in pojasnila, da je knjigo napisala zato, da bi razkrila grenko realnost hišnih pomočnic, ki delajo v Nemčiji. "Upam, da bodo ljudje, pri katerih sem delala, prebrali mojo knjigo in postali boljši do deklet, ki jim čistijo domove," je priznala Justyna.