Pred leti je veljal za velikega plejboja in osvajalca src znanih Slovenk, danes je predan predvsem slikanju, ustvarjanje pa vsakič, kot pravi on, pripelje do duševnega orgazma. Kot vsakega umetnika tudi Anžeta vodi posebna muza, ki se skriva v njegovem nekdanjem dekletu, osebi, ki ima nanj še vedno velik vpliv. Čeprav nista več skupaj, dekle še vedno vpliva na njegovo osebno rast, poglede na svet in posledično tudi na Anžetovo ustvarjanje. Mladi umetnik najraje ustvarja ponoči, saj mu prijata tišina in mir, priznal pa nam je, da je že nekaj časa v takem navalu idej, da dela kar po cele dneve in noči. Njegova umetniška energija ga je pred kratkim popeljala celo do prve samostojne razstave v Londonu, mestu, kjer bi, kot pravi on, z veseljem ustvarjal še naprej.

Kako vam je kot mlademu umetniku, polnemu idej, živeti v Sloveniji?
Če povem po resnici, je težko. Prvič smo tako majhni, da je tudi umetniški trg mikroskopski v primerjavi z drugimi državami in je težko najti svoj kos kruha, drugič pa skoraj ni galerij. Še vedno se mi tudi zdi, da smo po večini premalo likovno izobraženi in da nam manjka tisti pravi odnos do platna, kipa, umetnosti ... Če pride nekdo v galerijo in išče sliko v rumeni barvi, da se bo ujemala z zaveso, potem vemo, koliko je ura. Osebno sem tako produktiven, da mi je že zaradi tega Slovenija premajhna. Letos sem prvič okusil tudi slast samostojne razstave v Londonu in moram priznati, da so tam vsi moji načrti za prihodnost.

Ste od nekdaj "pacali" po stenah in se izražali s čopiči in barvami?
Velikokrat rečem, da sem rojen z dušo ustvarjalca in da me je vedno gnalo nekaj, da sem se izrazil in zadovoljil svojo občutljivo dušo. Stena, papir, pesek, prah, ni bilo pomembno. V ustvarjanju 100-odstotno uživam in v tem sem dober. Ne vem, ali ravno od nekdaj "pacam", vem pa, da bom to vedno in povsod počel.

V določenem obdobju smo lahko na vseh vaših slikah opazili obraz istega dekleta. Nekoč ste medijem izdali, da gre za vaše nekdanje dekle. Je zanjo še vedno prostor tudi v vaših novejših delih?
Kar nekaj portretov tega dekleta sem naredil v tistem obdobju. To je oseba, ki mi v življenju ogromno pomeni, ki jo imam rad in mi je tako nežno zagradila en velik kos moje duše, da sem se ji želel pokloniti s tem. Mislim, da bo vedno prisoten tudi delček nje v vseh mojih delih, in ja, lahko jo zasledimo tudi v čisto novem ciklu LonaDona Circus.

Je slikanje za vas kot nekakšna terapija, skozi katero filtrirate čustvene tegobe?
Težko bi rekel, da je slikanje zame terapija. V ustvarjanje sem v prvi vrsti zaljubljen, in ko ustvarjam, sem srečen. Od ideje, skice, končanega dela. Ves proces nastajanja je zame "orgazem duše". Je pa res, da si na neki način čistim dušo tudi s tem, da ustvarjam.

Imate, ko slikate, vedno v mislih "muzo"?
V življenju me navdušuje veliko stvari in že čisto majhen premik je potreben, da mi duša začne risati skice in me odnese v svet barv. Takrat so misli polne lepega in med njih seveda sodijo tudi muze.

Kakšen navdih pa v vašem življenju predstavljajo ženske na splošno?
Ženske ... Žensko telo se mi zdi najbolj popolna umetnina življenja. In nekaj tako popolnega me ne more pustiti ravnodušnega.

Pred nekaj leti se je o vas pisalo kot o velikem osvajalcu slovenskih estradnic. Kakšen je vaš komentar na to danes?
Res ne vem, od kod je prišel takrat tisti trač. (smeh) Verjetno mi je res bila kakšna posebno všeč, ampak da bi na veliko osvajal, to pa res ne. Tako takrat kot danes se temu lahko samo pošteno nasmejem in "odpetelinim" naprej. (smeh)

Ali ženske še vedno padamo na "umetnike"?
Ne vem, ali padate? Ali padate? (smeh)

Pa naj vprašam tako, ste kdaj žensko srce osvojili s svojim umetniškim delom?
Upam, da sem s katerim od mnogih del prebudil kakšne posebne občutke v kakšnem od src. Srčno pa upam, da nisem in ne bom osvojil srca le zaradi svojega slikarstva. Ogromno čustev sem do sedaj pustil na platnu in papirju in še ogromno jih bom. Za njo, za vas, za vse.