Premalo testiranj

Pristojne skrbi podatek, da je bila pri dobrih dveh tretjinah oseb diagnoza postavljena prepozno, in sicer takrat, ko bi že morali prejemati protiretrovirusna zdravila, poroča IVZ. Zato je spodbujanje prostovoljnega, zaupnega testiranja na okužbo s HIV s svetovanjem v skupinah z bolj tveganimi vedenji ključna za zgodnje prepoznavanje okužbe s HIV, opozarjajo na IVZ.

Strah je bil koristen

Po besedah Janeza Tomažiča z Infekcijske klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je težava tudi ta, da je strah pred okužbo s HIV upadel, kar se po njegovih besedah zgodi pri vsaki epidemiji bolezni. Po drugi strani pa so na voljo učinkovita zdravila, ki ob zgodnjem odkritju okuženosti omogočijo, da bolniki lahko normalno živijo in dosežejo pričakovano povprečno življenjsko dobo. Zdravljenje, s katerim bistveno zmanjšajo koncentracijo virusa v krvi, po njegovih besedah stane 600 evrov mesečno, vanj pa privolijo praktično vsi okuženi. Tako se jih od 420 potrjeno okuženih v državi zdravi 385. Razliko med tema številkama pa predstavljajo tisti, ki so okuženi, a koncentracija virusa v krvi ni še dovolj visoka, da bi bolezen zdravili.

O tem, zakaj število okužb s HIV narašča in kakšna bi bila učinkovita preventiva v času, ko imamo vsaj na videz dovolj informacij, smo se pogovarjali Mitjo Blažičem, aktivistom HIV/aids preventive pri DIC Legebitra.

Kot ugotavlja IVZ število okuženih s HIV pri nas narašča. Kako komentirate to informacijo?

Preventivci že vrsto let, posebej intenzivno od prelomnega leta 2005, ko smo prvič opazili intenzivnejšo rast, opozarjamo na vzroke za naraščanje števila novih diagnoz in predlagamo rešitve. Očitno je, da zdaj plačujemo ceno dolgoletnega zanemarjanja HIV/aids preventive, zato bi bilo nujno okrepiti preventivne programe: od sistemske ureditve spolne vzgoje v šolah, prek nacionalnih kampanj, namenjenih mladim, vse do ciljnih preventivnih programov za ranljive skupine. Intenzivirati je potrebno promocijo odgovorne spolnosti s pravilno in dosledno uporabo kondoma ter rednim periodičnim testiranjem na HIV in druge spolno prenosljive okužbe. Ljudi je treba vztrajno informirati, kakšna konkretno je odgovorna spolnost, hkrati pa jim omogočiti dostop do sistema, ki bo odgovorno spolno vedenje podpiral, na primer: široke in raznolike možnosti anonimnega in brezplačnega testiranja, neposreden dostop do dermatovenerologov za ranljive skupine, celostno psihosocialno podporo oseb, ki živijo s HIV/aidsom. Nujno je zmanjšati stigmo do homoseksualnosti in HIV-pozitivnih, saj se je slednja izkazala kot ena osrednjih ovir pri promociji odgovorne spolnosti.

Med letošnjimi novimi diagnozami je bilo 29 moških, ki so imeli spolne odnose z moškimi. Zakaj je ta skupina še vedno najbolj prizadeta?

Tako kot povsod po zahodnem svetu je tudi pri nas epidemija HIV/aidsa relativno zamejena znotraj populacije moških, ki imajo spolne stike z moškimi (MSM). Ker so z učinkovitimi preventivnimi programi pri nas že v zgodnji fazi epidemije, v devetdesetih, HIV/aids tako rekoč izkoreninili iz ranljive skupine intravenoznih uživalcev prepovedanih drog, prek katerih se ob prostituciji HIV najpogosteje prenese na heteroseksualno populacijo, ostaja HIV relativno zamejen znotraj populacije MSM. V populaciji spolnih delavcev in delavk, prek katerih bi HIV lahko prodrl v heteroseksualno populacijo, je HIV-a relativno malo, poleg tega je uporaba kondoma zaradi preprečevanja neželene nosečnosti doslednejša. Vse to so razlogi, da ostaja HIV relativno zamejen znotraj populacije MSM in ne prehaja navzven. S tem se seveda ne gre tolažiti in zato opuščati preventivo v splošni populaciji, saj HIV, za razliko od ljudi, ne diskriminira in lahko doleti vsakogar, ne glede na spolno usmerjenost. Je pa nujno okrepiti preventivno med geji, biseksualnimi moškimi, heteroseksualnimi moškimi, ki imajo občasne homoseksualne spolne stike, in istospolno usmerjenimi mladimi.

Opozarjate na zmanjšanje uporabe kondoma pri skupini MSM. Je strah pred okužbo manjši, kot je bil pred leti?

Strah pred okužbo je po eni strani manjši, ker se je smrtnost HIV-pozitivnih ob zgodnjem odkritju in discipliniranem upoštevanju terapije po uvedbi antiretrovirusne terapije sredi devetdesetih drastično zmanjšala in je HIV/aids postal tako rekoč kronično obolenje. Mnogo ljudi se pri tem ne zaveda, da terapija ni preprosta, da so stranski učinki zdravil še vedno zelo nadležni. Se pa ljudje, zlasti znotraj populacije MSM, očitno zavedajo, da so socialne posledice okužbe hude. Stigma do HIV-pozitivnih je ena najhujših stigem današnjega časa, posledice so od odklanjanja zdravniških storitev, izgube službe do socialne izolacije. Skozi to prizmo je strah pred HIV-om še vedno zelo intenziven.

Kakšna bi bila smiselna preventiva v času, ko se zdi, da imamo res veliko informacij na voljo?

Nujno bi bilo sistemsko urediti spolno vzgojo v šolah, kjer bi mlade poučevali o varni in odgovorni spolnosti s pravilno in dosledno uporabo kondoma, ko seksamo z osebo, katere HIV-statusa ne poznamo. Pogovor o spolnosti ne sme biti več stigma. Promovirati je treba redno periodično testiranje na HIV in druge spolno prenosljive okužbe, zlasti pri ranljivih skupinah. Omogočiti je treba čim več testirnih mest po državi: tudi zunaj medicinskih ustanov, na domu, pri osebnem zdravniku. Omogočiti je treba čim več raznolikih možnosti za testiranje: od anonimnega in brezplačnega, prek zaupnega (na zdravstveno zavarovanje) do samoplačniškega. Omogočiti je treba neposreden dostop (brez napotnice) do dermatovenerologov za ranljive skupine. Potrebujemo močne in inovativne preventivne programe z razdeljevanjem kondomov in lubrikantov in drugih preventivnih materialov, delavnicami, predavanji, tabori s posebnim poudarkom na spletnih družbenih omrežjih. Potrebujemo močne in inovativne programe celostne psihosocialne podpore za osebe, ki živijo s HIV/aidsom. Nujno je zmanjšati stigmo do homoseksualnosti, vključno z odpravo sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin. Okrepiti je treba sodelovanje med nevladnim sektorjem, medicinsko, akademsko sfero in ministrstvom in se s skupnimi močmi resno lotiti dela. In nenazadnje, čas bi že bil za močno in vidno nacionalno kampanjo, kot smo jih bili vajeni v devetdesetih.

Ugotavljate, da so okuženi s HIV/aidsom še vedno zelo stigmatizirani kljub številnim informacijam, ki so na voljo. Zakaj mislite, da se odnos družbe do okuženih ne spremeni?

Ker so ljudje kljub obilju informacij, ki so na voljo, neinformirani. HIV/aids že veliko časa ni na agendi javnosti, razen vsakega 1. decembra, pa še takrat se HIV/aids predstavlja predvsem kot problem gejev. In ker se ljudje s temo ne identificirajo, so premalo informirani, to pa je optimalen agar za razrast strahov, posledica katerih je stigma. Ta trend je treba v prihodnjih letih obrniti in javnosti ponuditi možnost širokega razumevanja epidemije HIV/aidsa.