Moški in ženske skupaj

Hotel K so zgradili leta 1976 in je bil namenjen moškim zapornikom, sprejel naj bi jih lahko 366. Danes je to edini zapor na svetu, v katerem so zaprti tako moški kot ženske, in število zapornikov vsaj trikrat presega njegove kapacitete. Moški zaporniki se lahko svobodno sprehajajo po vrtu, ženske so velik del dneva zaprte v celicah.

Denar lahko kupi vse

''Zunaj teh sten je Bali, znotraj pa pekel,“ je Bonellijevi zaupal eden od zapornikov. ''Za ženske so razmere v zaporu veliko slabše kot za moške. Celoten zapor je prava sramota, vsak dan je bitka za preživetje,“ ji je razkril nekdanji jetnik. Kot piše Bonellijeva, jo je najbolj šokiralo, da je korupcija v zaporu zelo razširjena, predvsem pa ni sankcionirana in se jo dopušča. ''Z denarjem lahko kupite vse, slabo plačani pazniki bodo za denar naredili marsikaj. Redno organizirajo divje 'noči seksa'. Naokoli se sprehajajo s pravim katalogom lokalnih prostitutk, kot bi zapornikom ponujali dnevni jedilnik. Z denarjem lahko kupijo tudi prosti dan na plaži ali pa dostavo mamil 24 ur na dan.“ Tako je na primer italijanski razpečevalec mamil Juri Angione plačal, da se je lahko poročil za zapahi.

Seks za zapahi je nekaj običajnega

Ženske si z denarjem lahko pomagajo do manjših 'priboljškov' – od piva do mobilnega telefona, milo in brisače jim morajo priskrbeti družinski člani. Spolni odnosi med zaprtimi Hotela K so nekaj običajnega. ''Nedavno so nekega kaznjenca brutalno pretepli, ker je neka zapornica zanosila po spolnem odnosu z njim. Neka ženska sedaj živi v celici z novorojenčkom."

Malo možnosti za pomilostitev

Bonellijeva se je v zapor velikokrat vrnila, da bi intervjuvala prav avstralsko študentko Schapelle, katere zgodba jo je močno presunila. Avstralkina nočna mora se je začela, ko je leta 2004 na Baliju praznovala sestrin 30. rojstni dan. ''Šolala se je za kozmetičarko, oboževala je surfanje, skrbela je za bolnega očeta. Dolgo si je že želela oddiha.“  A vse skupaj je postalo prava grozljivka. Na Baliju pravzaprav ne delajo razlike med 'posedovanjem' in 'posredovanjem' drog, da pristaneš za zapahi, je dovolj že ena sama tableta. Ko so v prtljagi Schapelle našli 4,2 kilograma marihuane, je prisegla, da ni njena, toda nihče ni mogel potrditi njenih trditev. Intervju, ki ga je Bonellijeva naredila s Schapelle, je ganil Avstralce. ''Toda kljub pozivoma avstralskega političnega vrha, ji niso dali nove priložnosti, sedaj ji ostane le upanje na pomilostitev s strani indonezijskega predsednika.“ Kot opisuje Bonellijeva, je Schapelle psihološko vse bolj šibka, potem ko si je že dvakrat prerezala zapestja, je na antidepresivih. ''Tukaj sem tako osamljena, počasi izgubljam bistvo tega, kdo sem jaz,“ je Schapelle med enim od pogovorov povedala novinarki. Malo je možnosti, da bi prišla iz zapora, saj s strani indonezijskega predsednika ni znakov, da bi nameraval Avstralko pomilostiti, čeprav se je zanjo zavzela avstralska predsednica vlade Julia Gillard.

Težke preizkušnje

Avstralka je v času, odkar je v zaporu, pretrpela že marsikaj. Nekdo ji je na zobno ščetko položil rabljen tampon, morala je gledati, kako si ena od njenih sojetnic vbrizgava heroin, videla je, kako so se ženske predozirale z mamili ali pa same sprožile splav. Življenje v Hotelu K je za ženske zelo težko, v desetih skupinskih celicah jetnice spijo ena ob drugi, ponoči se v celice prikradejo podgane, divje mačke, kače, rdeče mravlje in različne žuželke. Ženske se tuširajo tako, da ena drugo obliva z mrzlo vodo.

Dovoljujejo spolno nasilje

Spolno izkoriščanje je zelo pogost pojav v Kerobokanu. Tako pazniki lokalna dekleta ponujajo zapornikom, nekdanja zapornica Nita Ramos, ki je odslužila sedemletno kazen, pa je pripovedovala o številnih posilstvih, ki jim je bila priča. Nekega dne je nemočno opazovala, kako je neko mlado žensko skupina moških odvlekla v celico. ''Jokala je, trije so jo prisilili, da je imela z njimi spolne odnose. Zaradi tega dogodka ni bil nihče kaznovan, paznik mi je svetoval, naj bom raje tiho,“ je razkrila Nita. Kaže, da se lokalne oblasti ne zmenijo za dogajanje in ne kažejo nobenega namena, da bi kaj spremenili.

Ali bodo preživele še en dan ...

''Danes se zavedam, da sem se privadila bizarnega podzemlja Hotela K, sem spadajo nekoč zastrašujoči pazniki, ki me v šali vprašajo, ali sem se spomnila jim prinesti Playboy, in tudi klepetavi morilci, ki me pospremijo do taksija, ko odhajam.“ Toda, zaključuje Bonellijeva, ni se še privadila na slovo od zapornic. ''Boli me, ko gledam mlade ženske, ki se vračajo v svojo celico, nevedoč, ali bodo preživele še en dan.“