Pozdravljeni,

žal mi je, da ste morali čez izkušnjo ločitve staršev, a še bolj, da vam starša nista zagotovila dovolj ljubezni in pozornosti pred in med ločitvijo in tudi po njej. To na žalost ni redkost, saj pogosto starši, ki niso zadovoljni v svojem partnerskem odnosu (ali na sploh), otroke "izkoristijo" za svoje boljše počutje tako, da se pretirano opirajo na njih ali pa na drugi strani poskušajo sebe zamotiti z drugimi obveznostmi in odnosi (tudi novimi partnerskimi odnosi) in nevede postanejo odsotni starši.

Sama sem žalostna in razočarana nad tem dejstvom, saj menim, da bi morali vsi, ki se v svojem življenju odločijo za otroke, imeti (ne glede na dogajanje v svojem življenju) vedno in najprej v mislih odgovornost, ki jo imajo do svojih otrok. To pomeni, da poskrbijo za svojega otroka tako, da zadovoljijo njegove fizične in čustvene potrebe, tudi če so sami sredi viharja.

Seveda je pomembno in nujno, da odrasli poskrbijo za svojo srečo, saj so samo srečni odrasli lahko dober zgled otrokom, in ja, zato včasih ni mogoče biti vedno na razpolago svojemu otroku. A pomembno je, da se, takrat ko nismo na razpolago, tega zavedamo in o tem tudi komuniciramo s svojimi otroki. Ker otroka s tem razbremenimo odgovornosti, ki jo jemlje nase, da je nekaj narobe z njim, ker mu roditelj ne izkazuje pozornosti ali si ne vzame časa zanj. Sploh če si v tem obdobju najde tudi novega partnerja, ki mu to pozornost kaže. Saj je to samo še dodatni dodatni dokaz otroku, da je očitno res problem on.

Posledice za otroka, ki med svojim odraščanjem od staršev dobiva občutek, da jim ni pomemben, so katastrofalne. Kot ugotavljate tudi sama, terjajo svoj davek v občutku, da nismo zaželeni, da nismo pomembni, kar nas predvsem pozneje v življenju ovira pri vzpostavljanju kakovostnih odnosov, vodi pa tudi do drugih težav, kot so stres, anksioznost, depresija, samopoškodovalno vedenje ali celo samomorilne misli in mnogo drugega.

Zato mi je žal, da se je to zgodilo vam. Ne bi se vam smelo. Starša bi morala poskrbeti, da bi vi imeli občutek, da ste ljubljeni in da ste jima na prvem mestu. Ne glede na to, skozi kaj sta v življenju šla. In želela bi, da veste, da ni prav nič narobe z vami. Vi si samo želite tistega, kar vam kot otroku pripade z rojstvom: ljubezen in pozornost staršev. Verjetno pa ste ravno zaradi teh izkušenj v življenju morali odrasti prej kot vaši vrstniki. To, da ste "odrasli", lahko razberem iz vašega zapisa, kaže se v vaši izjemni sposobnosti samorefleksije in odličnem vpogledu v svojo situacijo. To me pri vas zelo fascinira. Ne poznam namreč veliko 17-letnikov, ki bi tako jasno videli svojo situacijo: o tem, kaj so razlogi za njihove slabe občutke in ki bi imeli to izjemno sposobnost, da bi že tako mladi prepoznali, zakaj iščejo, kar iščejo v partnerskem odnosu in česa tam ne dobijo.  

Zelo dobro se zavedate, česa vam je v življenju manjkalo in tudi kaj bi potrebovali, da bi se počutili bolje, in prepričana sem, da je to tista lastnost, ki vam bo pomagala, da boste v življenju prišli do tistega prijetnega občutka topline in sprejetosti, ki ga iščete. Se pa ravno tu verjetno pojavi del vašega problema. In sicer pri dejstvu, da ste, glede na svoja leta "preveč" zreli. Verjetno veliko bolj kot vaši vrstniki. In to, da niste mogli najti ljubezni in pozornosti, ki jo iščete, pri fantih vaših let, je verjetno v enem delu povezano tudi s tem, da fantje vaše starosti večinoma niso na nivoju vaše zrelosti.

Drug del problema oz. razlog, da tega, kar iščete, ne morete najti, pa je v tem, da ljubezni in pozornosti na način, kot ste jo pogrešili pri starših, ne boste mogla dobiti od drugih. Do neke mere že. A v večji meri si boste morali to podariti sami.  Da pa si boste tako ljubezen lahko dali sami, boste morali najprej začeti verjeti, da si jo zaslužite. Kar z vašimi izkušnjami iz odnosa s staršev vsaj na začetku ne bo tako lahek korak.

Če me torej sprašujete, kaj narediti, bi vam sama predlagala naslednje: Najprej se poskušate pogovoriti s staršema. Glede na vaš odličen vpogled vase imam zaupanje v vas, da bi ta pogovor lahko speljali. V pogovoru prosite starša, da si vzameta čas in vas poslušata in naj se ne počutita napadena. Povejte jima, kako ste se počutili oz. se počutite v odnosu z njima in zaradi katerih njunih dejanj ste občutili pomanjkanje ljubezni. Povejte jima tudi, kaj bi od njiju potrebovali.

Pri tem poskušajte govoriti o sebi. Saj če boste govorili o njima in tem, kar sta počela narobe, obstaja velika verjetnost, da se bosta počutila napadena in se bosta začela braniti. Vi pa posledično ne boste dobili razumevanja. Obstaja pa seveda verjetnost, da vas ne bosta slišala, tudi če boste govorili o sebi. A pomembno je, da vztrajate pri tem, da ste se med odraščanjem tako počutili in da od njiju ne potrebujete nič drugega kot to, da vas slišita in potrdita vaše občutke.

Poskusiti ni greh. Včasih se namreč starši ne zavedajo, kaj so s svojimi dejanji povzročili. In včasih se, ko jim otroci povedo, kaj od njih potrebujejo, začnejo truditi, da bi jim to dali. Če bi vam bilo lažje, lahko tak pogovor opravite tudi pri psihoterapevtu ali družinskem terapevtu. Prepričana sem namreč, da vašim staršem ni vseeno za vas. In morda bi vas, če bi vam pri tem nekdo pomagal, lažje slišali.

Če se odločite za to možnost, bi vam predlagala, da se na prvo terapijo k terapevtu oglasite sami, saj tako lahko s terapevtom naredite načrt, kako bi se lotila zadeve, kaj želite povedati staršema in kakšen način bi bil najbolj primeren, da se povečajo možnosti, da boste slišani. Ampak ne glede na to, ali boste zbrali pogum za pogovor, ali ga boste opravila sama ali pri terapevtu, in ne glede na rezultate je za vas izredno pomembno, da si ljubezen, podporo in toplino začnete dajati sami.

Najprej tako, da sprejmete svoje občutke žalosti glede dejstva, da niste dobili tistega, kar ste potrebovali od svojih staršev.  To pomeni, da si dovolite solze, da si vzamete čas za žalovanje. Saj morate preboleti to, da vam je bilo vzeto oz. vam ni bilo dano, kar vam je pripadalo.

Pri tovrstnem procesu žalovanja pomaga, če si napišete ali na glas izrečete (sama sebi ali prijateljem, še najbolje pa terapevtu, ki bi se na to tudi primerno odzval), kaj vse vas boli. Kaj ste pogrešali. Kaj zamerite svojima staršema (lahko napišete tudi pismo vsakemu od staršev, v katerega zapišete vse, kar vam leži na duši, in tega pisma jima seveda ni treba pokazati).  

S sabo in svojo žalostjo pa ravnajte tako, kot bi svetovala mali punčki, kot ste včasih bili, če bi vam povedala, da je žalostna in jezna. "Objemite" jo in ji recite, da je ok, da je žalostna ali jezna, da ima dobre razloge za to in da je ok ,če se joka, jezi, kriči. Naj si vzame toliko časa, kot ga potrebuje! Tudi če to pomeni, da nekaj dni ne boste želeli iz sobe! Potem pa je čas, da zavihate rokave in začnete prepoznavati svoje močne točke, svoje kvalitete in pozornost dajati na vse, kar je že dobrega v vašem življenju!

Vzemite si čas in razmislite o vseh svojih pozitivnih lastnostih, o vseh stvareh, ki vam narišejo nasmeh na obraz. O vseh odnosih, ki so ok. O vseh aktivnostih, ob katerih se dobro počutite! Tudi če teh stvari ne boste našli veliko, to ne pomeni, da je z vami nekaj narobe. Ampak da se samo še ne poznate dovolj dobro, da bi jih že videli. V tem primeru je čas, da v svoje življenje začnete vpeljevati stvari, za katere veste ali vsaj mislite, da bi vas veselile. Saj več, kot jih boste preizkusili, bolje se boste spoznavali in bolj natančno boste vedeli, kaj vam je všeč in kaj ne!

Poiščite si kakšne hobije. Počnite kaj zabavnega s prijatelji. Spoznavajte nove ljudi. Preberete kakšno dobro knjigo. Udeležite se kakšne športne aktivnosti. Morda se lotite igranja kakšnega inštrumenta. Ker si zaslužite, da se vam zgodijo lepe stvari! In ko boste ugotovili, kdo ste, kaj vam je všeč in kaj ne, boste našli tudi pogrešano ljubezen do sebe.

Takrat boste okoli sebe začeli zbirati take ljudi, ki vas bodo imeli res iskreno radi in vas bodo osrečevali! Saj drugačnih preprosto ne boste več spustili blizu!

Zato samo pogumno! Držim pesti za vas.