V vsakem partnerskem odnosu se vseskozi odvija valovanje med bližino in avtonomijo. Partnerja tako na eni strani stremita k intimi, povezanosti, usklajenosti in na drugi strani k samostojnosti in neodvisnosti. Gre za naravno dogajanje v odnosu, ki omogoča njegovo ravnovesje. Če je eden od partnerjev, moški ali ženska, preveč odvisen, se ravnovesje poruši. V takšnem primeru tako eden preveč sloni na drugem, pretirano išče bližino in povezanost, ’prosi’ za ljubezen in je pretirano odvisen od drugega. V drugem primeru pa je lahko partner pretirano neodvisen in ne zmore vzpostaviti pristne bližine, stvari dela po svoje, življenje živi, ne da bi vanj vključeval drugega. V tem primeru se bo tisti, ki je ob njem, vedno počutil nevidnega, nevrednega ljubezni, zato ga bo vedno znova opominjal in iskal pozornost. Kaj se zgodi? Če zelo poenostavimo, v takšnem odnosu nekdo beži,  drugi pa ga lovi, kar je v nasprotju s tem, kako naj bi bil videti zdrav, funkcionalen odnos. 

Svojo izkušnjo partnerskega odnosa nam je zaupala Ljubljančanka Tanja, ki se ga še vedno spominja kot romantično komedijo, ki se na koncu filma spremeni v grotesko. Po malce več kot pol leta se je odnos spremenil v to, česar si po njenem mnenju ne želi nobena ženska, čeprav marsikatera sanja o moškem, ki zna razumeti žensko, jo razvajati kot kraljico in ji dati celega sebe. "V resničnem življenju ni tako lepo, kot se zdi v romantičnih filmih, saj tam ne prikažejo tiste temne plati romantike, ki pride zraven. No, pa da ne bom pristranska, vsaj pri meni se je sprevrglo," pove. A tako kot v večini odnosov se je tudi njej na začetku zdelo lepo, s partnerjem, ki je bil od nje dve leti starejši, sta se ujemala na številnih področjih.

Po nekaj neuspelih poskusih zvez se ji je končno zdelo, da ima zveza potencial, in prvič je tudi zares pomislila na skupno življenje. "Pri njem se mi je vedno zdelo, da me pozna v dno duše. Razumel me je, čutil. Kot bi bil moja duša dvojčica. Z njim je bilo vse tako preprosto. Prvih sedem mesecev je bilo popolnih, prepričana sem bila, da je to to," nam zaupa in nadaljuje, da prvih znakov, ki so nakazovali, da je v ozadju nekaj več, sploh ni opazila. "Na začetku sta mi njegova pozornost in želja, da preživiva čim več časa skupaj, godili. Všeč mi je bilo, da me je čakal pred službo z rožico, da mi je za vikende pripravljal presenečenja, da mi je pomagal pri službenih stvareh … Veliko je bilo tega. A prelomnica se je zgodila na moj rojstni dan, ko me je presenetil s tetovažo z mojim imenom in simbolom, ki je bil samo najin. Ne vem, zdelo se mi je pretirano, kot da je izgubil sebe. Morda bi se kateri to zdelo romantično in lepo, a meni je bilo prav nasprotno," razloži. V naslednjih mesecih sta se njegovo vedenje in osredotočenost nanjo le še poglabljala. Ker je v službi zaradi menjave delovnega mesta preživela več časa in je morala tudi na kakšno izobraževanje, so se stvari začele drastično slabšati. "Zasipal me je z darili, vsakih nekaj dni mi je nekaj podaril, bodisi so bili to šopki, vikend paketi, nova ura, perilo, nov prenosni računalnik … Da, vem da se sliši noro, a kupoval je, kot da se bliža konec sveta. Preveč!" 

"Videti je bilo, kot da sem jaz edina oseba na svetu, s katero še ima stik. Zavrgel je še tista dva prijatelja, ki jih je imel. Vse sem bila samo jaz, jaz, jaz. Dobesedno častil me je," strne misli sogovornica in še pove, da je njena ljubezen začela postopoma ugašati. S pretiranim izkazovanjem ljubezni se je počutila zadušeno. "Vsak dan sem mu morala potrjevati, ali ga ljubim. Kot bi se bal, da me bo izgubil. Postalo je nadležno. Spremenil se je v nesamozavestnega moškega, ki prosi za ljubezen. Nisem ga več poznala … Vmes se je zgodilo še polno stvari, a da skrajšam zgodbo – mejo je preseglo to, da se je nekega dne, ko me je spravil do solz zaradi njegovega zasliševanja, namenoma porezal s ključem po nadlahti. Dejal je, da se mora kaznovati, ker me je prizadel." Za Tanjo je bila to pika na i razbolelemu odnosu, v katerem je bilo vedno več skrajnega vedenja. Čeprav se je bala, kako bo prenesel razhod, je zbrala pogum in mu razložila, da ne more več. "Seveda mu je bilo hudo … tudi meni, navsezadnje ni bil slab človek. Le izgubil se je nekje. Po prvem šoku razhoda sem mu ponudila prijateljstvo, a se je po selitvi v svoje stanovanje za vedno umaknil iz mojega življenja. Kar je po eni strani najbolj prav." 

Iz opisane zgodbe lahko vidimo, kako tanka je meja med zaščitniškim in ljubečim partnerjem ter posesivnostjo in odvisnostjo. A kako pravzaprav vedeti, kdaj je dovolj? Kdaj je meja presežena? Posesivni partnerski odnosi so prežeti z nezadovoljstvom, tesnobo, jezo, čustveno zlorabo, v nekaterih primerih tudi s fizičnim nasiljem. Pomembno je, da znamo ta intenzivna čustva v odnosu prepoznati, še preden postanejo pretirana. Bodite torej pozorni, če: 

– vas partner kontrolira na vsakem koraku (zakaj nekam greste, kdaj pridete, s kom greste),

– skuša sabotirati vaše prijatelje, družbo,

– ne spoštuje osebnih razmejitev,

– kaže znake izrazitega ljubosumja na moške in ženske,

– želi odločati o tem, kakšno garderobo nosite,

– vam nenehno pošilja sporočila ali vas kliče,

– želi biti vključen v vse vaše odločitve (tudi tiste, ki se ga ne tičejo),

– pretiravajo s pozornostjo, so vsiljivi,

– čustveno manipulirajo v ’imenu ljubezni’.

Vedenje, ki temelji na nadzoru je znak negotovosti vase. Takšni posamezniki so bili v otroštvu zelo pogosto zavrnjeni s strani staršev, ki jim niso zmogli ali znali dati potrebne čustvene hrane. Pogosto so deležni tudi raznih zlorab. V odraslem življenju tako močno hrepenijo po osebi, ki bi jim nudila tako zelo potrebno bližino in občutek varnosti. 

Vir: Signs that you have a possesive boyfriend, girlfriend or partner, Lonerwolf / Osebni intervju