Odnos z osebo, ki ima narcistično osebnostno motnjo (NOM), je poln ekstremnih vzponov in padcev, črno-beli svet, v katerem doživljamo vso paleto čustev, od pekla do nebes. In tak odnos se začne z občutki, kot da smo v sedmih nebesih, vse je tako lepo, popolno, prelepo, da bi bilo resnično, in tudi ni, saj smo šele na začetku poti z narcisom. To je »popolni« partner, ki ga v resnici ne poznamo oziroma ga kasneje ne bomo več prepoznali. Njihova notranjost je izjemno krhka, zato jo na vse pretege ščitijo s svojo mogočno masko, da bi obvarovali tistega majhnega otroka, ki je nekoč vzpostavil obrambni mehanizem, ki ruši vse pred sabo.

S čim nas premami narcis? 

Aleksandra Kocmut: »Ko postanemo narcisu zanimivi, vključi »fazo dvorjenja«, kar pomeni, da se nam začasno tako silno prilagodi, da smo prepričani, da smo našli princa/princeso iz sanj: zdi se, da razmišlja enako kot mi, čuti enako kot mi, všeč so mu iste stvari kot nam, končuje naše stavke, začasno je pripravljen celo spremeniti določene navade zaradi nas (npr. neha kaditi ali začne obiskovati gledališče), obenem pa nas zasipa s pozornostjo, darili, presenečenji, in v vsem tem zmotno prepoznamo ljubezen in celo »usojenost«, dušo dvojčico ipd.« 

V obdobju dvorjenja nas torej prevzame njihova karizma, zgrajena lažna podoba, s katero nas prepričajo, da z njimi vstopimo v odnos, ki se sčasoma spremeni, saj smo se nehote ujeli le v njihovo past. Takrat se konča njihova popolnost in z njo popolna faza.

Konec popolnega obdobja 

»Da gre za zmoto, se bo pokazalo (čeprav tega takrat ne bomo hoteli verjeti), ko bo minila faza dvorjenja, lahko pa celo že prej, če bo prišlo do kakšne situacije, v kateri bi moral izkazati empatijo in altruizem. Toda mi si tako bolestno želimo verjeti, da je narcis tak angelček, kot se nam je kazal na začetku, da kar vztrajamo in čakamo, da bo to spet postal. Odigral nam je namreč prav tiste vloge, za katere smo bili v otroštvu prikrajšani (zaščitnik, varuh, tisti, ki daje brezpogojno ljubezen in pozornost),« razkriva Aleksandra in dodaja: »Če tega nismo bili deležni, bomo to vse življenje iskali pri partnerjih, lahko celo pri otrocih – a tega nam ne more dati nihče; lahko pa sami zacelimo to bolečino v sebi.«

 Kako nas z/vežejo v nezdrav odnos? 

Izjemno močno nas lahko z/vežejo v nezdrav odnos, a to ni ljubezen, ker narcisi ne ljubijo, a vsakega potencialnega soodvisnika z lahkoto premamijo. Aleksandra Kocmut: »Narcisi nas pritegnejo običajno glede na to, kakšne dinamike smo bili vajeni v otroštvu. Odkriti narcisi nas privlačijo s svojo karizmatičnostjo, izstopanjem, iskanjem pozornosti in prepričanostjo o svojem prav (kar vse narobe razumemo kot moč), prikriti pa s svojo navidezno nebogljenostjo, »trpljenjem« (vloga žrtve), navideznima razdajanjem in požrtvovalnostjo; njihovo »aristokratsko« masko (nikoli ne pokažejo čustev, tudi v napetih situacijah ostajajo navidezno mirni in hladni) zmotno prepoznavamo kot trden značaj in zrelo osebnost ali pa ob njihovem tarnanju začutimo potrebo, da bi jih s svojo ljubeznijo »rešili«.« 

Vzbudijo nam lahko vznemirljive, sočasno domače, od prej znane občutke, ki jih povežemo z ljubeznijo. V tem so pravi mojstri in so se sposobni preleviti v skoraj vse, kar smo si kadar koli želeli, kot bi nas brali in prav to je ta njihova izjemna sposobnost. Še več, pogosto so nadpovprečno uspešni, priljubljeni in spoštovani tudi v družbi, saj narcisi pokažejo svoj pravi obraz šele takrat, ko smo že »zaprti« v njihovi »kletki.«

Po katerih lastnostih jih prepoznamo v odnosu?

Ljubezenska pravljica z narcisom se večkrat konča, ko se v odnosu pojavijo konflikti, ki so njihova šibka točka, še posebej, če jim ne sledimo, kot si želijo, saj na tak način hranijo svoj »vsemogočni ego.« Takrat jih prvič lahko resnično vidimo, prevzete od besa, kar vključuje hude izbruhe jeze, s katerimi nas poniža – tako postanemo spet majhni in vodljivi.

Aleksandra Kocmut: »Ko zgornja, lepa maska odpade, se pokaže človek, obseden s potrebo po nadzoru, uveljavljanjem svojega prav, neusmiljenim vzdrževanjem zunanjega ugleda, človek brez empatije, psihično, lahko pa tudi fizično in spolno nasilen, mojster čustvenega izsiljevanja, manipuliranja in degradiranja drugih, poleg tega ne bo nikoli prevzel odgovornosti za nič, kar je naredil narobe, temveč bo krivdo prevalil na nas ali na kogarkoli drugega, ki bo pač »priročen«, četudi je to njegov lastni otrok. Zelo značilno je tudi to, da nas v enem trenutku zmerja, morda celo pretepa ali pa ignorira, v naslednjem (npr. čez nekaj minut, lahko pa tudi šele čez kakšen dan ali teden, ko preneha z ignoriranjem) pa se dela, kot da je vse v najlepšem redu, in enako pričakuje od nas. Če se bomo želeli pogovoriti o tem, kar je bilo, pa se bo odzval defenzivno in agresivno, nas obdolžil, da delamo probleme, da lažemo, pretiravamo, smo preobčutljivi, ne razumemo šale, nas celo pošiljal k psihiatru ali pa kako drugače nekonstruktivno reagiral na čisto mirno izrečeno vprašanje ali predlog. Še eden velikih znakov je laganje in to do take mere, da začnemo dvomiti v njegovo – ali pa svojo – prištevnost. Laganje pa vključuje tudi goljufanje, varanje in druga nezrela in zaupanja nevredna, razdiralna in toksična ravnanja.«

In s kom narcis vstopi v odnosu?

Narcis odnos »gradi« na partnerjevih občutkih krivde, strahu in manjvrednosti, ki jih postopoma pri njem poglablja, dokler ga popolnoma ne razvrednoti. Partner, ki je njegov drugi pol, soodvisnik, pa sčasoma začne dvomiti v vse, kar je, kaj čuti in doživlja.

Aleksandra Kocmut: »Na to ni imun nihče; razlika je predvsem v tem, da bo duševno relativno zdrav, trden človek odnos s tako osebo hitro zaključil ali močno ohladil – če ne prej, pa takrat, ko bo narcisova zgornja maska razpokala in se bodo pokazale njegove patološke plati. Duševno ranjen človek pa tega ne bo zmogel, vsaj ne takrat, ko bi moral. Mnogi trpijo več let, celo več desetletij; nekateri do smrti. Ne zmorejo oditi, celo ko vidijo, kako uničujoče je zveza z narcisom vplivala na njune skupne otroke. Praviloma gre za ljudi, ki so v otroštvu doživljali konstantne travme, npr. življenje s staršem alkoholikom, doživljanje pogojevane ljubezni (če si priden, te imam rad, če nisi, te nimam), telesno ali spolno zlorabo ali pa so odraščali s staršem z osebnostno motnjo (zlasti če je bila ta motnja NOM ali pa mejna osebnostna motnja). Zaradi vsega tega so se naučili, da je ljubezen točno to, kar jim nudi narcis: pogojevanje, izsiljevanje, nasilje, čustvena nedostopnost, nadzor, ljubosumje ipd. Še hujše pa je, da so se podzavestno naučili tudi tega, da so sami nevredni, nepopolni, hudo pomanjkljivi, da si ne zaslužijo pomoči, sočutja, pozornosti, lahko celo tega, da si sploh ne zaslužijo živeti. Zato je tako težko zapustiti narcisa: človek z NOM bo namreč tako ranjeni osebi vse to še potrdil in jo o tem dokončno prepričal, tako da taka oseba misli, da brez njega čisto zares ne bo preživela ali pa da bo samo še životarila, če ga zapusti. Ne zmore uvideti, da životari ravno ob narcisu in da lahko to spremeni le tako, da ta odnos zapusti in začne celiti svojo slabo samopodobo. Ker pa na ta svet nismo prišli zato, da bi komu služili za koš za smeti, nam življenje na različne načine skuša dopovedati, da moramo tvegati velikansko spremembo v sebi in tako šele zares zaživeti – in to omogočiti tudi otrokom, če jih imamo. Ob tem nam lahko pomaga psihoterapija in pozneje tudi duhovno učenje.«