V začetni fazi odnosa partnerja pogosto ne določita še jasnih mej oziroma obveznosti in odgovornosti drug do drugega, a če si želimo graditi odnos, je o tem treba čim prej iskreno spregovoriti – kje so naše meje in kakšen odnos si pravzaprav sploh želimo skupaj graditi. Gre torej za temo, ki je v partnerskem razmerju vedno aktualna, še posebej danes, ko so meje glede tega, kaj varanje sploh je, vedno bolj zabrisane.

Neobvezujoči odnosi v današnji družbi ...

Neobvezujoči odnosi niso nekaj novega, kar bi poznali samo v sodobni družbi, saj so že v preteklosti imeli celo tisti, ki so bili poročeni – vsaj nekateri – včasih tudi osebo »za zraven«. A vseeno je danes več odnosov, ki vključujejo še marsikaj drugega. "Danes je zagotovo več že primarno neobvezujočih odnosov, ki pa so si med seboj zelo različni. Neobvezujoč odnos je lahko to, da se sicer dva posameznika dojemata, kot da si čustveno pripadata, sta torej v odnosu, le da je ta lahko spolno odprt ali odprt za flirtanje. Po drugi strani pa imamo lahko dva, ki si spolno pripadata, a ne čustveno – to so t. i. prijatelji z ugodnostmi, pri čemer ima posameznik lahko več tovrstnih odnosov," pojasnjuje terapevtka dr. Veronika Podgoršek. 

… in razlogi zanje

Najpogostejši razlogi, v katerih se skriva odgovor, zakaj pristajamo nanje, pa je iskanje instantnih užitkov, vedno močnejših držljajev in lastne potrditve, kot dodaja Veronika, pa tudi strah pred intimnostjo in čustveno bližino. "V tem primeru se oseba ne želi čustveno navezati, se zares čustveno predati, ampak je raje malo tu, malo tam in nikjer v celoti. Razlog za to je lahko strah pred bolečino, ki bi nastopila ob razhodu. Drugi razlog je t. i. kontrareakcija zapovedi in pričakovanj, ki so veljala skozi zgodovino. Poroka je bila skoraj obvezna. Če se nisi poročil mlad, je bilo nekaj narobe s teboj. Moral si se poročiti, če je bil na poti otrok. Ženska je morala biti mati mlada, zelo mlada, kajti sicer je bilo zopet nekaj narobe z njo. Ženska je morala biti tiho in ubogati moškega, ki so ga, če je imel poleg še ljubico, poveličevali. Če je ženska prevarala moža, je bila vse prej kot človek. Če se je ženska razvezala ali ostala samohranilka, je bila to sramota. In še in še bi lahko naštevali. Vse to je pripeljalo do upora ljudi – vsi ti 'moraš' in 'ne smeš'."

 Za neobvezujoč odnos se odločita oba

V teh odnosih ne gre za nezvestobo, saj gre za dogovor, na katerega sta pristala oba, kar pa še ne pomeni, da je to dovolj za to, da se tak odnos lahko ohrani. "Odprti odnosi ali svinganje lahko dobro delujejo samo, če se za to resnično – poudarjam, resnično – strinjata oba. Če eden zgolj privoli, da bi ustregel drugemu, se bo stvar hitro izjalovila. Potem pa so tukaj seveda še težave, če se nekdo zaljubi v drugo osebo ali mu druga oseba morda seksualno bolj odgovarja," pojasnjuje terapevtka.

Kdaj govorimo o nezvestobi in zakaj do nje prihaja? 

Nezvestobo je v današnjih časih težje opredeliti, še posebej ko gre za čustvene afere brez telesnega stika, na primer v virtualnem svetu. Če se odločimo za monogamno razmerje, je to naša odločitev in sočasno odgovornost do našega partnerja in celo do nas samih. Vedenje v kakršnem koli nasprotju s tem, kar smo se dogovorili (in se tako zaobljubili partnerju), pa imenujemo prevara. Prav tako se ni smiselno ukvarjati s tem, kdo več vara, moški ali ženske, saj lahko, kot pravi tudi terapevtka, varajo tako eni kot drugi. Nezvestobo lahko prepoznamo po tipičnih znakih, pri katerih postanemo pozornejši na partnerjevo vedenje.

"Velikokrat je to zaklenjen telefon, ki je bil prej odklenjen, ali skrivanje telefona. Pojavijo se pogostejša odsotnost od doma, sprememba v urejenosti, nakup novih oblačil in spodnjega perila. Po eni strani je oseba nasmejana in videti vzhičeno srečna, po drugi pa doma išče prepire. Lahko je prisotno tudi umanjkanje spolnosti. Pri nekaterih pa tudi vse to ne velja in postanejo doma še prijaznejši, veseli in še bolj seksualni. Na kratko pa bi lahko rekli, da se pri partnerju oz. partnerici pojavijo neke vidne spremembe, za katere ne vemo, od kod so prišle. In tukaj nastopi čas za pogovor. Vsak par mora najti svojo definicijo zvestobe oziroma ugotoviti, kaj je zanj nezvestoba."

 Kdo je lahko oseba, ki vara? 

Nezvestoba ima več oblik, kot se razlikujejo partnerji, ki varajo in razlogi, ki so posameznika pripeljali do varanja. "Nekateri resnično zbirajo črtice, iščejo samopotrditev, so odvisni od spolnosti ter se bojijo predati in navezati, spet drugi se zapletejo v afero po daljšem slabem partnerskem odnosu ali pa v njih nekaj zgodi povsem individualno in imajo sicer dober partnerski odnos, a si na neki točki v življenju dovolijo prestopiti mejo, se zaljubijo v nekoga drugega ali se 'odljubijo' od svojega dolgoletnega partnerja ali partnerice. Skratka, razlogov je toliko, kot je ljudi, ki se v nezvestobo zapletejo," pove Veronika. 

 Na vprašanje, kdo vara, bi lahko torej največkrat odgovorili, da tisti, ki se za to odloči, saj večinoma ne gre za genetske predispozicije in ima posameznik običajno možnost izbire, kako bo ravnal ali se s tem spopadal. Če zvestoba za partnerja ni vrednota, kar odkrito in iskreno pove, se po vsej verjetnosti ne bo nikoli spremenil in bo varal še naprej. Prevara pa lahko tudi tisti, ki mu zvestoba nekaj pomeni, in s tem na nek način izda tudi samega sebe. 

"Če oseba sama sebi laže, da ji je tak način življenja všeč, v bistvu pa ji ni in v notranjosti hrepeni po predanem monogamnem odnosu, ki pa se ga boji, ker se boji bolečine, ki v odnosu lahko nastopi, potem seveda vara tudi sebe. Ko pa govorimo o posameznikih, ki jim je zvestoba vrednota in se zapletejo v afero, takrat seveda v prvi vrsti prevarajo tudi same sebe, svoje vrednote. Ti ob tem pogosto tudi v sebi in zaradi sebe zelo trpijo," pojasnjuje terapevtka. 

Kakšne oblike nezvestobe poznamo? 

"Strokovnjaki ločujemo različne vrste nezvestobe glede na trajanje in stopnjo čustvene in spolne povezanosti. Pri aferi je tako lahko prisotna čustvena navezanost brez spolnosti (npr. spletne afere), lahko gre za spolno vpletenost brez čustev ali pa gre za oboje – tako spolno kot čustveno navezanost. Nadalje ločimo kratkotrajne afere, med katere sodijo npr. enkratne afere, serijske in eno- do trimesečne afere, ter dolgotrajne, ki trajajo več mesecev ali let," razloži Veronika Podgoršek.

Nezvestobo lahko še natančneje opredelimo, če pri tem tudi upoštevamo, zakaj je do nje sploh prišlo. "Afere delimo tudi glede na vzrok njihovega nastanka, in sicer na konfliktom izogibajoče se afere, intimnosti izogibajoče se afere, afere zaradi odvisnosti od spolnosti, afere zaradi osebnostne razdvojenosti in pa izhodne afere. Na podlagi tega lahko pridemo do globljih vzrokov, zakaj je do nezvestobe sploh prišlo in kaj nam v nekaterih odnosih nezvestoba sporoča oziroma kaj z nezvestim vedenjem sporoča oseba. Pogosto je namreč nezvestoba reševanje – napačno reševanje notranjih stisk. Vsekakor pa ne smemo pozabiti tudi na to, da gre lahko za povsem individualne ali pa medpartnerske vzroke. Pri individualnih vzrokih je na primer partnerski odnos v redu in ga kot takega tisti, ki prevarajo, tudi dojemajo, ampak so se sami spremenili in si želijo nekaj drugega, drugačnega; lahko gre za osebnostne motnje ali individualne stiske. Pri medpartnerskih vzrokih pa gre za globlje težave med partnerjema, ki po navadi trajajo že dalj časa, tako da je bilo že veliko različnih zamer, zanemarjenosti, poniževanja ter občutkov neslišanosti in spregledanosti."

 Kako lahko prevara vpliva na odnos?

Prevara ima lahko uničujoče posledice na odnos, ki pa ne nastopijo nujno, če tisti, ki je prevaral, to iskreno obžaluje in sta oba še vedno pripravljena garati, da bi ostala skupaj. V teh primerih je ena od najtežjih nalog obnoviti zaupanje v odnos, a to je šele začetek dolgotrajnega okrevanja.

"Vsekakor bi bilo najlepše, če varanja ne bi bilo, a vseeno marsikdaj prav vpletenost, razkritje in potem tisto, kar je ključno, skupno delo, odvrnejo par od prepada – če še obstajata želja in ljubezen – v katerega je že dalj časa drvel, tako da to pripelje par do ponovne združitve. Tokrat na drugačen in veliko boljši način. Vse to pa je seveda mogoče le, če se za to trudita. To pomeni, da drug drugega poslušata, razumeta in upoštevata. Da spoznavta sama sebe in drug drugega ter se pustita spoznati. Da najdeta skupne razloge, sprejmeta odgovornost za svoja dejanja v preteklih mesecih ali letih in najdeta skupno dobro. Treba je najti razloge in stvari spremeniti. Če je tako, potem par resnično najde novo povezanost in bližino. Če pa vsega tega ni, če ni pogovora in partnerja upata, da bo bolečina brez besed izzvenela, se motita oziroma se moti tisti, ki v to upa in se ne želi pogovarjati. Ob tem bolečina in zamera postajata zmeraj večji in s tem zagrenjenost, na koncu pa pride do obupa, ko  umre vse."

Nasvet za vse, ki se soočajo s partnerjevo nezvestobo