Pozdravljena,

žal mi je, da se počutite, kot se počutite, in še bolj, da vso težo, ki jo opisujete, nosite popolnoma sami. Dejstvo je namreč, da so najtežje preizkušnje ravno tiste, skozi katere gremo sami, in da so še tako velike težave lažje premagljive, kadar imamo občutek, da imamo ob sebi nekoga, ki nas razume. Zato me veseli, da ste zbrali pogum in se zaupali vsaj nekomu, četudi po tej poti. To je velik korak in mislim, da tudi najpomembnejši na vaši poti iz opisane situacije. Želela bi vam povedati, da je vaša potreba po tem, da bi bili sprejeti in bi se počutili, da nekam in nekomu pripadate, zelo razumljiva, saj je to želja prav vsakega izmed nas. To nam je biološko prirojeno.

Kadar ima človek take izkušnje z odnosi, kot jih navajate vi, je razumljiv tudi strah pred tem, da se ta želja po pripadanju morda ne bo nikoli uresničila. In ravno ta kombinacija strahu pred ostati sam ter občutka, da na tem svetu ni prostora in ljubezni za vas, je verjetno tudi razlog, zakaj ste pomislili, da bi se samopoškodovali z rezanjem ali si celo vzeli življenje. Tega nikakor ne vidim kot iskanje pozornosti, (kot vas skrbi), temveč kot klic na pomoč dekleta, ki se počuti osamljeno in zmedeno!

Zato, draga moja, naj vam povem, da si to življenje, pozornost, ljubezen, bližino in prostor pod tem soncem zaslužite! Že samo s tem, ko obstajate. Prav tako kot vsi drugi ljudje, ki hodimo po tem svetu.  In zato niste nič manj vredni od ostalih, ne glede na to, kaj vam govorijo drugi. A seveda to morati začeti verjeti tudi sama. Zato bi vam želela pokazati, kako napačna je teorija o tem, da je z vami nekaj narobe. Če recimo pogledava samo dve stvari, zaradi katerih so vas zasmehovali sošolci: zunanji videz in neuspeh, lahko kaj hitro ugotoviva, da so v zmoti oni, ne pa da je nekaj narobe z vami. Ste se vprašali, kaj recimo pomeni biti uspešen?

Če pogledava šolski uspeh, kaj ta sploh pove o človeku? Razen tega, kako dober spomin, koncentracijo ali koliko vztrajnosti ima nekdo ter o nekaterih drugih miselnih sposobnostih? Šolske ocene namreč govorijo izključno o naših kognitivnih sposobnostih in absolutno ničesar o vaši osebnosti: o iskricah v očeh, ki se vam zasvetijo, ko počnete tisto, kar vas veseli, o vaši empatiji, o vaši sposobnosti samorefleksije, vaših globokih razmislekih, željah, niti ciljih za prihodnost ...

Enako o nas tega ne povejo niti dobra služba, diplome in nagrade, ki jih imamo v žepu, kravata okoli našega vratu, drag avtomobil, ki ga vozimo, ali velikost našega stanovanja, v katerem živimo ... A kljub temu smo ljudje današnje družbe prepričani, da so to stvari, ki kažejo na naš uspeh, stvari, ki so pomembne in ki nas osrečujejo in druge ljudi ocenjujemo na podlagi teh meril. Ampak v resnici je ogromno zelo "uspešnih" ljudi, ki so imeli super ocene, zavidljive uspehe, veliko denarja, ko pridemo do vprašanja zadovoljstva z življenjem, zelo nesrečnih.

Se strinjava, da bi bilo torej bolj prav, da bi uspešnost merili na podlagi tega, koliko zadovoljni smo posamezniki in koliko časa v svojem življenju namenjamo stvarem in ljudem, ki nas veselijo in jih imamo radi? Kdo od tistih vrstnikov, ki so vam očitali, da niste uspešni, bi bil potem še uspešen po takih merilih? Vidite, kam merim?

Kar vam želim povedati, je, da ste veliko več od vaših miselnih sposobnosti, od vaših ocen, od katerih koli uspehov ...  In da je bolj kot to, ali vas drugi doživljajo za uspešne ali neuspešne, in od tega, da bi se vi trudili zasledovati njihova merila uspešnosti, ustreznosti, lepote, pomembno, da vi zasledujete izključno svoje interese, želje, cilje, skratka stvari, ki vas veselijo in zaradi katerih se vam zasvetijo iskrice v očeh.

Ste se kdaj spraševali, kaj je tisto, kar vas veseli? Obstajajo kakšni hobiji, interesi, nekaj, kar vam prinese nasmeh na obraz? Je to kakšna športna aktivnost, morda ples, risanje, sprehodi, šivanje, borilne veščine, igranje inštrumentov? Prepričana sem, da imate vsaj kakšen interes, ki bi ga bilo vredno malo bolj podrobno raziskati s tem, da se udeležite kakšne aktivnosti.

Ko boste počeli tisto aktivnost, ki vam bo zares všeč, boste začutili v sebi občutek sreče in zadovoljstva, ki bo sčasoma postalo merilo za vaše življenje: da boste stremeli k aktivnostim, ljudem in stvarem, ki vas bodo navdajale s takimi, prijetnimi občutki, in se oddaljevali od tistih, ob katerih se ne boste počutili dobro! In ko se boste počutili dobro, bodo okoli vas želeli biti tudi drugi ljudje! In s tem prideva še do zunanjega videza.

Standarde, ki so postavljeni za lepoto pri nas, postavlja moda, fitnes, kozmetična, farmacevtska, prehrambna in še kakšna industrija, ki nam skozi medije kaže sliko o tem, kaj naj bi bilo lepo in kaj ne. Ti nas seveda spodbujajo k uporabi izdelkov, ki bi nam pomagali postati lepši, bolj vitki, bolj podobni tistim, ki so postavljeni za merilo, a to zdaj ni stvar debate. Pomembno pa je, da razumete, da ocenjujemo sebe in druge po tem, koliko ustrezamo tem merilom: na eni strani kot lepo vidimo tisto, kar je podobno tem merilom, in kot grdo vse, kar odstopa od tega.

Pri tem pa znamo biti tudi zelo zlobni: do sebe in drugih, ki ne ustrezajo merilom. A s takim načinom ocenjevanja zunanje "lepote" spregledamo bistvo: da se lepota ne skriva v tem, kako smo videti na zunaj, ampak v naši notranjosti. Še tako na zunaj "lep" človek nam namreč hitro ne bo več všeč, če bo njegova vsebina plehka, pokvarjena, nemoralna, arogantna ...

Na drugi strani nam bo v trenutku všeč nekdo, ki bo zadovoljen sam s sabo, ki bo sprejemal vse svoje lastnosti, tako dobre kot slabe, in ki bo počel stvari, ki ga bodo veselile. Taki ljudje so pravi magnet za druge, saj izžarevajo posebno energijo. Ocenjevanje po zunanjosti je torej tako kot ocenjevanje uspešnosti na podlagi doseženih rezultatov zelo površinsko in zato omejeno dejanje, saj ne zajame tistega, kar je bistvo posameznika, ki se znajde na ocenjevalnem odru. To pa vam razlagam zato, ker je pomembno, da uvidite, da ni nič narobe z vami, ampak z vašimi "ocenjevalci", saj ti nimajo pojma, kaj bi morali gledati, in zato pred seboj ne vidijo bistva: dekleta, ki je mnogo več od tistega, kar vidijo oni.

Zato si za vas želim, da bi začeli videti sebe skozi pravo ocenjevalno merilo: skozi oči, ki vidijo vaše bistvo, vaše kvalitete, vaše sposobnosti in vašo pravo lepoto. Ker jih zagotovo imate. Ker jih ima prav vsak od nas. Včasih je vse, kar moramo storiti, da bi to zagledali, da pozornost iz vsega, kar mislimo, da je negativno na nas, usmerimo na vse, kar je pozitivnega. In ja, to je na začetku velik izziv. A nekje je treba začeti in začnete lahko tako, da si omislite čudovit zvezek in začnete vanj vpisovati vse, kar mislite, da je na vas dobro.

Ko boste enkrat lahko videli celotno sliko, torej tudi z vašimi pozitivnimi lastnostmi, boste začeli zaupati vase in posledično čutiti večjo trdnost. Takrat se boste lahko požvižgali na tuje pripombe, saj boste vedeli, da ste veliko več od tega, kar o vas govorijo drugi! Da te točke pa boste lažje in hitreje prišli, če si poiščete pomoč sočutnega, sprejemajočega in podpornega psihoterapevta, ki bo vaše kakovosti prepoznal ter vam pomagal, da jih zagledate tudi vi.

Držim pesti in navijam za vas!