"Ambivalentni stil navezanosti, kot mu pravimo, ima kar nekaj imen. Nekateri mu pravijo tudi preokupirani ali tesnobni stil navezanosti. Je eden od štirih stilov navezanosti, opisanih v teoriji navezanosti," pravi terapevtka Aleksandra Klopčič z javnega zavoda Mala ulica. 

Kaj je ambivalentni stil navezanosti?

Gre za primarni način navezovanja na soljudi, ki ni varen, ampak vseskozi na različne načine preizprašuje resničnost teh vezi z drugimi. Iz tega najglobljega naslova tesnobe prihaja do številnih vedenj, ki jih okolica pri ljudeh s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti označuje predvsem za moteče in naporne. 

Kakšni so ti tipični vedenjski vzorci?

Vedenjskim vzorcem, ki so značilni za osebe z ambivalentnim stilom navezanosti, je skupna predvsem globoka notranja negotovost. Prisotne je na primer veliko tesnobe v zvezi z resničnostjo čustev partnerja. Veliko je tudi preverjanja, ali je drugi osebi res mar in ali je res iskrena v svojih namerah. V ozadju te dinamike se skriva globok strah pred zapuščenostjo. Ta strah osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti žene v oklepanje, kontroliranje in vsiljivost. S temi vedenji na žalost odganjajo ljudi, kar pa jim nadalje potrdi najgloblji strah, da jih nihče nikoli ne bo imel dovolj rad, da bi ostal.

Ta začarani krog za sabo potegne še dva tipična vedenjska vzorca. Zaradi globokega strahu pred zapuščenostjo, ki ga izkušnje zavrnjenosti v odraslih odnosih še dodatno potrjujejo, te osebe zelo težko zaupajo soljudem in včasih do zadnjega atoma preanalizirajo vsako malenkost, ki so jo drugi storili. Čeprav gre za vedenje, ki ga spet večina na prvo žogo odpiše kot motečega in odvračajočega, gre prav zares za bolečino in strah, ki izvirata iz otroštva. Na nek način se ponavlja ena in ista zgodba o hrepenenju po nedosegljivih drugih – vse dokler oseba zavestno ne začne sekati te vzorce. 

Samopodoba osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti je lahko precej nestabilna. Ponavadi je odvisna od občutka sprejetosti pri drugih, saj je tako kronično nizka, da se tem osebam zdi, da jih lahko povzdigne samo validacija pri drugih. To dodatno komplicira odnose, saj so zaradi te tendence osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti lahko zelo naporne za okolico. Ravno zaradi te zanke, ki nastane v takih situacijah, osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti tako težko dobijo potrditev, po kateri tako zelo hrepenijo. 

Ta negotovost ni nujno prisotna samo v intimnopartnerskih odnosih, lahko je modus operandi za vse odnose, tudi prijateljske in celo službene. Ravno zaradi tega, ker je v odnosih oseb s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti prisotne toliko negotovosti, so to področja, ki lahko močno šepajo. To pa zato, ker te osebe enostavno preveč časa in energije porabljajo zato, da vzpostavljajo odnose – prijatelje preverjajo, namesto da bi uživali v njihovi družbi; delo pa nemalokrat zanemarjajo na račun vlaganja pretirane energije v odnose s sodelavci. 

S kakšnimi izzivi se lahko srečujejo njihovi partnerji?

Osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti okolica dojema predvsem kot zelo naporne. Velik izziv je dohajati vso to dramo in imeti energijo za prenašanje vseh teh napornih vedenj. Prisotnih je namreč veliko vzponov in padcev v odnosih, kar je dolgoročno gledano izčrpavajoče in nepošteno. Enostavno ni neke konsistentne zlate sredine. Ne glede na to, kako zelo si morda drugi želijo imeti lep odnos s to osebo, se njena vreča zmeraj zdi prazna, ne glede na to, koliko smo vanjo pripravljeni vlagati. To ljudi na dolgi rok utrudi. 

Kako pa doživljajo intimnost in bližino v odnosih? Se tega bojijo?

Ravno nasprotno! Intimna povezanost s sočlovekom je za njih kot nekakšen večno nedosegljiv ideal, po katerem hrepenijo. Žal pa s svojim vedenjem – ki, kot smo prej ugotovili, temelji ravno na tem strahu, da bi jih drugi zavrnil ali pa zapustil – nemalokrat odženejo ljudi. In potem je to hrepenenje še večje, začarani krog pa se še bolj vrti v isto smer večnega hrepenenja in zavrnjenosti. 

Kako se odzivajo ambivalentno navezane osebe na konflikte?

Visoka čustvena reaktivnost je za njih precej značilna. Prav tukaj se skriva srž ambivalentnosti, saj si po eni strani neizmerno želijo bivati v izpolnjujočih odnosih, vendar pa s svojim vedenjem, ki služi podzavestnemu strahu pred zavrnitvijo in preverjanju druge osebe, odganjajo ljudi od sebe. Tako je tudi pri konfliktih. Zelo hitro se na primer razburijo in ujezijo in nekako kot majhen otrok pričakujejo, da bodo drugi, če jih imajo res radi, njihovo trmo in solze pomirili. V teh situacijah postane otroška rana, ki jo nosijo s seboj, res kristalno jasna. Pa vendar čustveno zdrava oseba na neupravičeno jezo ali pa celo agresijo s strani odraslega človeka najbrž ne bo odgovorila z razumevanjem, ampak z neodobravanjem. In tukaj smo spet pri začaranem krogu iskanja potrditve in dobivanja zavrnitve, ki je značilen za ta stil navezanosti.

Ali je mogoče stil navezanosti spremeniti?

Vsekakor, vendar pa je v primeru ambivalentne navezanosti največ odvisno od tega, koliko je oseba pripravljena delati na sebi. Velik del predstavlja praksa čuječnosti. To pa zato, ker čuječnost osebi omogoča, da svoje misli, vzgibe in prepričanja samo opazuje in ne naredi ničesar. S tem se poveča zavedanje čustvenih impulzov in se omogoča racionalni premislek, ali prepričanja, ki jih generirajo modeli iz otroštva, še držijo ali ne. S tem se močno zmanjšata reaktivnost in konfliktnost, kar dejansko doprinaša k temu, da se oseba začne vesti na načine, ki v odnosih lažje vzpostavijo medsebojno zaupanje in sprejetost. Z opuščanjem vzorca, da drugim ne moreš zaupati, da je treba njihove motive preveriti in da se morajo drugi dokazati kot zaupanja vredni, se dejansko zgodi to, po čemer osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti najbolj hrepenijo: vzajemno izpolnjujoči medsebojni odnosi. Pridobljena varna navezanost jih dobesedno izvije iz zanke, v katero jih je v otroštvu zapletla ambivalenca. 

Zakaj se razvije tak stil navezanosti?

Predvsem zaradi starševske nekonsistence v najzgodnejšem obdobju. Dojenčki in majhni otroci najbolj potrebujejo nekoga, ki jih bo vedno imel rad in se bo zmeraj odzval na njihove stiske. Včasih pa tega ni, in če starši otroku včasih so na voljo in včasih ne, se otrokova psiha odzove tako, da začne bližino nenehno preverjati, saj otrok ne more biti več prepričan, ali bodo starši naslednjič, ko jih bo potreboval, zares na voljo ali ne. 

Ambivalentni stil navezanosti nam daje zelo jasen vpogled v dejstvo, da z ljubeznijo in odzivnostjo otrok nikakor ne moremo razvaditi. Če so starši otroku konsistentno na voljo s svojo pozornostjo in ljubeznivostjo, se bo otrok najlažje na njih varno navezal. Tudi instinkt staršev je ponavadi tak, da čutijo v sebi željo, da bi se na otroka odzivali z nežnostjo vsakič, ko jih otrok potrebuje. 

Razlog, zakaj se to včasih ne zgodi, najpogosteje tiči v enem od naslednjih treh razlogov. Prvi je ta, da se včasih zgodijo zunanji dejavniki, ki staršem onemogočajo konsistentno ljubeznivo odzivanje na dojenčka. To so lahko razne depresije in druge psihiatrične bolezni staršev. Lahko je razlog tudi ta, da so starši preveč obremenjeni z nekimi drugimi dejavniki – na primer s svojim partnerskim odnosom ali pa finančnim stanjem družine – kar jim onemogoča konsistentno odzivanje na dojenčka. Tretji najpogostejši razlog, ki ga v praksi opažamo, pa je želja po vzgajanju dojenčka. V tem primeru konsistentnost odzivanja ovira starševska želja, da dojenčka s svojo naklonjenostjo ne bi razvadili in da bi ga čim prej vzgojili, hkrati pa seveda dojenčka ne morejo vzgojiti, ker dojenček tega razvojno ni zmožen razumeti kot vzgojo, ampak kot nepredvidljivo odvzemanje ljubezni.