Pozdravljena,

sprašujete se, kaj delate narobe, Moj odgovor je: NIČ! In prosim, vzemite ga resno. Delate vse, kar mora ločen starš početi, da zagotovi otroku občutek varnosti in ljubljenosti ter zdrav razvoj: ne kritizirate njegovega očeta, ne omejujete njegovih stikov z očetom ali posegate v njun skupni čas in ne tekmujete z očetom za sinovo pozornost. Hkrati pa skrbite, da imata z otrokom lep odnos in da skupaj preživljata kvaliteten čas, pri čemer ga učite zdravih vrednot in dejstva, da so v življenju pomembne tiste stvari, ki jih ne moremo kupiti z denarjem.

Iz zapisanega zato ocenjujem, da ste dobra mama, ki je postavila otroka pred svoja čustva tekom ločitve in da pravilno ocenjujete, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Biti dober starš svojemu otroku pomeni ravno to: dati otroku tisto, kar potrebuje za svoj zdrav razvoj, kar pa ni nujno tisto, kar si otrok želi ali mu je všeč. Najpogosteje je celo tako, da mu tisto, kar je dobro zanj, ne bo všeč.

Zato je logično, da bo otrok, sploh tako majhen, če bo imel izbiro, (na kratek rok) raje izbral luštne stvari, darila, zabavo in s tem torej tistega starša, ki mu bo to ponujal, namesto tistega, ki dela, kar je zanj dobro ali zdravo, saj to ponavadi pride z mejami in pravili, ki jih otroci seveda ne marajo preveč.

A to ne pomeni, da je vse, kar delate vi, zaman. Otrok morda danes še ne razume določenih stvari v odnosu z vami ali z vašim bivšim partnerjem. A sčasoma bo začel razumeti in ločevati, kaj je všečno in kaj je dobro zanj. Zato si otrokovih izjav ne jemljite k srcu. Ter zaupajte, da vam bo nekega dne izredno hvaležen, ker niste posegali v njegov odnos z očetom ali ga silili v to, da izbira med vama.

Če kaj, si lahko otrokove izjave jemljete kot še en dober znak, da opravljate dobro delo v vlogi mame, saj si upa biti z vami iskren o tem, kako se počuti. Kar pomeni, da vam dovolj zaupa, da pred vami teh informacij ne skriva. S tem, da otroci že zelo zgodaj vejo, kaj lahko in česa ne smejo izreči pred starši. Verjamem pa, da vam je težko slišati, ko otrok reče, da ima raje svojega očeta kot vas. Še posebej, ker se res trudite, da delujete v otrokovo najvišje dobro in ohranjate očeta v dobri luči.

Pogosto se na tej točki pojavijo občutki nemoči, žalosti, jeze ... Zaradi katerih mnogi ločeni starši podležejo skušnjavi in vstopijo v vabljivo igro tekmovanja za otrokovo pozornost s svojim bivšim partnerjem ter v dokazovanje otroku, kdo v zgodbi ločitve je "bad guy", da bi oprali svoje ime in pomirili svoje slabe občutke. A prosim vas, (da še naprej) ne počnete tega, tudi ko bodo ti vaši občutki res močni!

Takrat je še toliko bolj pomembno, da zaupate vase in v to, da ste izbrali pravo pot vzgoje. Ter zaupate, da je to, kar počnete za svojega otroka, na dolgi rok najboljše možno, kar lahko naredite zanj in tudi za vajin odnos.

Zato bi vam na tem mestu svetovala, da si poiščete nekoga (najbolje stokovnjaka, lahko pa tudi prijateljico, prijatelja, ki mu zaupate), h kateremu bi se lahko, v času dvomov šla pogovorit. Pomembno je namreč, da imate ob sebi nekoga, ki mu zaupate, in predvsem nekoga, ki verjame, da ste dobra mama in vas lahko podpre, kadar boste v to dvomila.

Na drugi strani pa bi bilo enako pomembno tudi, da bi z bivšim partnerjem našla način,  da se pogovorita o trenutni situaciji in vaših pomislekih glede njegovih dejanj ter skleneta dogovor o nekaterih osnovnih pravilih vajinega sodelovanja pri vzgoji otroka (tudi pri tem včasih pomaga strokovna pomoč).

Pri čemer pa bi bilo zares dobro, da bi se npr. enkrat tedensko slišala in si izmenjala informacije o sinu, če tega še ne počneta. Pomembno je namreč, da ima otrok občutek, da se starša, čeprav ločena, o njem pogovarjata, saj bo s tem otrok dobil občutek, da vama zanj ni vseeno. Hkrati pa tudi ne bo poskušal iskati lukenj v dogovorih, do česar pri ločenih družinah pogosto pride. S tem lahko preprečita marsikatero težavo, do katere bi lahko prišlo v času odraščanja vajinega otroka. Hkrati pa otroku s tem podarita neprecenljiv občutek stabilnosti, ki mu bo služil kot odskočna deska za vse, česar se bo loteval v življenju.

Mogoče ste s tovrstnimi pogovori že poskusila, mogoče se ni izšlo, a vseeno je vredno poskušati vse dokler obstaja vsaj kanček upanja, da se vzpostavi (vsaj osnovna) komunikacija. Dejstvo, ki ostaja in ga morata oba sprejeti, je namreč, da bosta z bivšim partnerjem v vlogi staršev, preko vajinega otroka (naj vam je to všeč ali ne), ostala povezana do konca njegovega življenja.

Zato je smiselno, v dobro vseh vpletenih, še posebej pa vašega otroka, da vzpostavite čim boljše medosebne odnose. In verjemite mi, da bo vaš otrok, ko bo odrasel, znal ceniti vaš trud!