Ne smemo se slepiti, takih partnerskih zvez je veliko. Mnogi imajo težave z ljubosumjem, partner jim omejuje druženje s prijatelji. Slišala sem argumente, da je toliko skušnjav, da je treba partnerja omejevati. Ja, skušnjave so povsod, ampak če ne zaupamo partnerju dovolj, zakaj sploh smo z njim? S takim obnašanjem nam partner preprečuje, da bi živeli svoje življenje. Morda bomo prva leta zveze to še tolerirali. Sprva nam bo morda celo laskalo, da se pred drugimi postavlja z nami in da vidimo, da mu ni vseeno za nas. A s časom bo naše nezadovoljstvo raslo, počutili se bomo ujete. Vprašajmo se, kaj si želimo. Ali nam tako obnašanje ustreza?

S kančkom ljubosumja, ki nam da vedeti, da partner ni ravnodušen do nas, ni nič narobe, karkoli več pa ne sodi v uspešno zvezo. Ljubosumje je izkaz negotovosti vase. Če si prepričan vase in v partnerski odnos, potem ljubosumje nima smisla. Na tak način partner omejuje našo osebnost in nam ne pusti, da smo to, kar smo. To pomeni, da nam ne zaupa, zveza pa temelji na zaupanju. Zakaj bi želeli biti z osebo, ki nam ne zaupa, ki nam omejuje druženje s prijatelji? Mi nismo partnerjeva lastnina, zveza, v kateri si nas hoče nekdo lastiti, ne more voditi do srečnega konca. Sebe moramo postaviti na prvo mesto in taki zvezi reči odločen ne.

Za ljubosumje je praviloma kriv zaradi strahu pred izgubo ljubljene osebe. Pogosto se živi v strahu, da nas bo partner zapustil zaradi nekoga drugega, vendar to ni srečna zveza. Biti z osebo, ki si nekoga drugega želi bolj kot nas, je nesmiselno. Vsak naj v svojem življenju dela to, kar si želi. Ne glede na to, kako težko nam je, moramo tako osebo izpustiti iz svojih misli, saj si zaslužimo, da nas partner obožuje.

Ljubosumje je še posebej pogosto, če partner pretirava v stikih z nasprotnim spolom ali prijateljuje z bivšimi partnerji. Če je naša zveza srečna in so odnosi od prej razčiščeni, potem ni nobene potrebe po ljubosumnosti. Na nas je, da sprejmemo take stike ali pa povemo, da nas to moti in v primeru neupoštevanja želja se s tem sprijaznimo ali razidemo. Vsak je odgovoren zase in za svoja dejanja. Če te odgovornosti ni, ni smotrno biti s tako osebo. Ni naloga partnerjev, da se medsebojno omejujeta, ampak da si pustita, da sta to, kar želita biti in če se v tem ujemata, potem sta za skupaj, v kolikor pa nimata istih pogledov, pa žal ne.

Se je pa težko kar naenkrat otresti ljubosumnosti in strahu pred izgubo ljubljene osebe. To je proces, ki se ne zgodi čez noč. Ne moremo se odločiti, da ne bomo več ljubosumni in negotovi, temveč se moramo konstantno opominjati na to. Če bo partner našel drugo osebo, ki mu bo bolj odgovarjala, potem je prav, da se razidemo. Zakaj bi namreč ob sebi želeli imeti osebo, ki si ne želi biti z nami? Cenimo se dovolj, da nismo s tako osebo in poiščimo srečo drugje.