Prilagajanje je v zvezi nekaj povsem normalnega. Prilagajamo se zato, ker partnerja želimo videti srečnega. Odpovemo se svojim načrtom za stvari, ki partnerju veliko pomenijo, ker ga imamo radi, ne pa zato, da bo mir v hiši. Ne očitamo mu stvari, ki jih delamo zanj. Nismo slabe volje, ker počnemo stvari, ki jih drugače ne bi počeli. V nasprotnem primeru to ni več prilagajanje, temveč je to čustveno izsiljevanje, ki ne sodi v uspešno zvezo.

'Mar ljudje res tako zelo potrebujemo nekoga, da ne znamo več biti sami?'

Če je prilagajanje nekaj povsem normalnega v zvezi, pa je treba paziti, da pri tem ne izgubimo samega sebe, nekje je treba potegniti črto in postaviti sebe na prvo mesto. Če popolnoma zanemarimo svoje želje in upoštevamo zgolj partnerjeve, bomo sčasoma izgubili svoj pravi jaz. Če zgolj eden vedno ustreže drugemu, se bodo sčasoma nakopičile zamere. Treba se je prilagajati, ne pa podrejati. Zveza mora temeljiti na razmerju »daš-dam«. Na poti do uspešne zveze ni bližnjic, ni prostora za trmo. Ovire na poti je možno premagati, a le če obstaja volja za to. Če vidimo, da se pri določenih stvareh ne moremo prilagoditi ne mi ne partner, uspešna zveza žal ni mogoča.

Meja prilagajanja je odvisna od vsakega posameznika. Nekateri ljudje imajo v naravi, da se bolj prilagajajo drugim, pri drugih je ta meja zelo nizka. Predvsem so se zmožne prilagajati osebe, ki ne marajo konfliktov. Taka oseba partnerju praviloma ves čas stoji ob strani in pogosto pri tem povsem zanemari svoje želje. Če je zadovoljna s takim življenjem, je taka zveza lahko povsem uspešna. Prepogosto pa je to zadovoljstvo zgolj navidezno, taka oseba pa postaja vedno bolj nesrečna, vendar ne ukrene ničesar, ker ne želi prepirov. V zvezi se izgublja in se tolaži s tem, da je njen partner vreden tega in da boljšega ne bo spoznala.

Zmožnost prilagajanja manjka predvsem osebam, ki so konfliktne in samovšečne. Taka oseba bo lahko shajala zgolj s partnerjem, ki je zmožen velikega prilagajanja. Le če jo bo partner sprejel takšno, kot je, in bo pri sebi zadovoljen s takim življenjem, lahko taka zveza uspe. V nasprotnem primeru se bodo stalno pojavljali konflikti, ki bodo vodili do konca zveze. Druga rešitev za tako osebo je, da ima s partnerjem zelo podobno osebnost, želje in navade, da ne bo večjih konfliktov.

Kako pomembna je zate privlačnost v zvezi?

Zaključek je, da se za uspešno zvezo moramo prilagoditi partnerju, a hkrati pri tem prilagajanju ne izgubiti samega sebe. Zvezo, v kateri ni obojestranskega prilagajanja, je treba v večini primerov zaključiti. Partnerja moramo sprejemati takšnega, kot je. Z vsemi prednostmi in napakami. Od partnerja ne smemo pričakovati, da se spremeni nam na ljubo, lahko se zgolj prilagodi. Ključno pa je, da pri sebi ugotovimo, do katere mere se lahko prilagodimo in kaj nam je v življenju tako pomembno, da se pri tem ne moremo prilagoditi.