Ko se partnerski odnos konča, to s seboj vedno prinese vrtiljak različnih čustev, neskončno premlevanje in vprašanja, kako naprej - sploh, če se je razhod zgodil brez posebnih napovedi in opozorilnih znakov. Vsako partnersko razmerje je unikatno in včasih se žalovanje za odnosom dogaja že v času trajanja zveze, ko partnerje vesta, da je že vsega konec, a kljub temu do določenega trenutka še vedno vztrajata skupaj. Drugače pa je z razhodi, ki se zgodijo nenadno, ali ko ideja v partnerju raste več časa, ne da bi to pokazal. V tem primeru je zaključek odnosa velik čustveni pretres, ki lahko močno zamaje življenje. 

Žalovanje za partnerjem vedno s seboj prinese tudi vprašanja, kaj počne in s kom, kje je zdaj, ali morda tudi on razmišlja podobno. Iz najbolj skritih kotičkov možganov prinesemo na plano romantične spomine in najlepša doživetja, ki nas vedno znova povlečejo v neizmerno obžalovanje in dvome, ali ga bomo sploh kdaj preboleli. In prav ta osredotočenost na samo lepe spomine, ki ji pravimo tudi romantiziranje odnosa, nas lahko zadrži na mestu preveč časa. Zagotovo je treba odnos odžalovati, saj se le tako lahko poslovimo od preteklosti, predelamo čustva in se usmerimo v prihodnost, kar lahko traja tudi več mesecev – odvisno, koliko časa smo bili skupaj, kakšen je bil odnos in kako veliko vlogo smo imeli v življenju drug drugega. 

V takšnih težjih življenjskih obdobjih ne gre prehitevati. Pri tem moramo tudi paziti, da se predolgo ne zadržimo v zgoraj omenjenem romantiziranju, kar lahko vodi tudi do podaljšanja faze žalovanja. V takšnih primerih ustvarimo idealizirano podobo preteklega partnerja in odnosa, nato pa to idealizirano podobo na koncu pogrešamo še bolj kot resnico. K temu nas morda še dodatno vzpodbudijo določeni dnevi, ki so imeli poseben pomen, posebna skladba, ki jo slišimo, naključno srečanje njegovih prijateljev, darilce, ki ga še vedno hranimo na vidnem mestu. Vse to so lahko sprožilci, ki nas hitro vrnejo v preteklost in še bolj vzpodbudijo občutke pogrešanja nečesa, kar smo v veliki meri še dodatno ustvarili sami. 

Ga bom kdaj prebolela? 

Čeprav se v težkih trenutkih zdi, da bo takšno stanje trajalo večno, nekega dne vedno pridemo na konec – tudi v procesu žalovanja. Vsak pride do faze, ko gre v življenju naprej, ne glede na to, kako močno je bil zaradi razhoda prizadet. Ko preteče nekaj časa in ko se ozremo nazaj, lahko hitro spoznamo, da se je to enostavno moralo zgoditi, saj v nasprotnem primeru ne bi bili tam, kjer smo danes. Življenje je dragoceno, zadrževanje v pogrešanju nečesa ali nekoga, kar smo v svojih mislih še bolj poveličali, nas lahko zadrži pred novimi ljubezenskimi priložnostmi. Zato je pomembno, da znamo še tako bolečo izkušnjo izpustiti in znova zaživeti. 

Nekaj ključnih korakov, ki so lahko v pomoč pri prebolevanju

· Ker nas idealizacija v procesu žalovanja lahko močno zaustavi, si poskusite priklicati v spomin tudi tiste manj lepe dela razmerja; stvari, ki so vas motile, težja obdobja, konflikte … Kadar nekoga močno pogrešamo, si ga pogosto predstavljamo kot bolj prijetno različico, kot je v resnici bil. Večkrat se opomnite tudi na padce v odnosu, manj lepe lastnostni njega, skratka vse vidike razmerja. 

· V življenje čim prej vključite nove izkušnje, saj nas ta poženejo iz ustaljenega ritma. Takšno obdobje je vedno priložnost za nove hobije, ki ste si jih vedno želeli poskusiti, potovanja v svet (in hkrati vase), druženje s prijatelji. Zaposlite si misli in se čim manj utapljajte v preteklih spominih. Ustvarite si nekaj dosegljivih ciljev, saj ob njihovem doseganju doživimo enak endorfinski udarec in občutek izpolnjenosti, kot nam ga lahko da odnos. 

· V procesu žalovanja se ne zapirajte vase in ne zadržujte svojih občutkov. Zelo pomaga izražanje bolečine ljudem, ki vas najbolj poznajo in znajo biti podporni. Četudi prijatelji ali družina nimajo vseh odgovorov, vam lahko pomaga že njihova prisotnost. Včasih je ravno to tisto, kar najbolj potrebujemo. 

· Vsak od nas žaluje na svoj način, zato za okrevanje potrebujemo različno časa. Pomembno je, da si dovolimo odžalovati preteklost, da se z njo soočimo in ne blokiramo. Sem sodi tudi romantiziranje odnosa, ki nas lahko zapelje na stran poti in ne dovoli naprej. V procesu se lahko pojavijo tudi nihanja, ko se nam zdi, da smo že v redu, pa čez nekaj časa ugotovimo, da še nismo. Tudi to je del prebolevanja razhoda. 

· V tem primeru se ne moremo izogniti vprašanju, kdaj po pomoč. Včasih se zgodi, da se iz težkih občutkov enostavno ne moremo izkopati in nas ti omejujejo v vsakdanjem življenju. V tem primeru je koristno poslušati sebe ali nasvete prijateljev, če vam ti svetujejo strokovno pomoč. Veliko lažje je bolečino predelati v terapevtskem procesu, kot se z njo predolgo mučiti sam. 

Čeprav se zdi, da se nam je ob tako pomembnih in drastičnih mejnikih, kot je partnerski razhod, svet sesul na koščke, ne smemo nikoli pozabiti, da se vse zgodi z razlogom. Morda takrat v dejanju samem še ne zmoremo ali znamo videti smisla, a čez nekaj časa ugotovimo, da je bila to le ena pomembna lekcija, ki smo jo morali doživeti. In takrat ne obžalujemo ničesar več, občutimo pa hvaležnost za vse, kar nas je usmerilo na pravo pot.