"Za začetek je morda pomembno to, da je navezovalno vedenje univerzalno," pravi Aleksandra Klopčič z javnega zavoda Mala ulica. "Raziskovalci teorije navezanosti so ta pojav opazili v vseh starostnih skupinah in v vseh kulturah. Gre za instinktivno vedenje človeškega organizma, katerega preživetje je v čustvenem smislu odvisno od odnosov, v katerih živi." 

Poznamo več slogov navezanosti, ki jih lahko opredelimo z določenimi osebnostnimi lastnostmi, obrambnimi mehanizmi, vedenjem in čustvovanjem. 

Slog varne navezanosti nam omogoča oblikovanje varnih in ljubečih odnosov, medtem ko veljajo preostali za ne(varne) oziroma negotove ter se včasih lahko prepletajo. Med slednjimi je tudi izogibajoči slog navezanosti, o katerem si lahko več preberete v nadaljevanju.

Kaj je izogibajoči slog navezanosti?

Izogibajoči slog navezanosti je eden od možnih načinov, kako se navežemo na soljudi. Najpogosteje se že v otroštvu v naše možgane vpiše kažipot navezovanja na ljudi in ravno te vzorce iz otroštva je zaradi logike razvoja možganov v zgodnjem otroštvu najteže spreminjati. 

Pri izogibajočem slogu navezanosti je ta kažipot nastavljen na držo samozadostnosti. Za to držo stoji najpogosteje globoko prepričanje, da se na druge ljudi v čustvenem smislu ne da zanesti in da je vsakršen poskus takega dejanja odveč, ker je tveganje ponovnega razočaranja preveliko. 

Zelo pomembno je namreč, kako človek pride do samostojnosti: ali je lahko samostojen, ker so vse njegove potrebe po odnosih s soljudmi zadovoljene, ali pa je samostojen zato, ker v sebi nosi globoko prepričanje, da se na druge ne da računati. In to slednje je osrednja značilnost izogibajoče navezanosti.

Kakšni so tipični vedenjski vzorci nekoga s tem slogom?  

Vsa tipična navezovalna vedenja človeka izhajajo iz odgovora na vprašanje, kaj je namen soljudi. In v primeru izogibajoče navezanosti so soljudje precej neuporabni, skorajda odvečni. Tipično vedenje bi bilo izogibanje pogovarjanju o čustveno globokih temah, čeprav je praznega govorjenja o splošnih zadevah lahko kar veliko in nas to lahko na prvo žogo zavede, da se ta človek rad pogovarja in da nima težav z navezovanjem stikov. V resnici pa nima težav samo, dokler niso vpletena čustva, s trajnimi in globokimi odnosi pa so prisotne velike težave. 

Pomembno je tudi vprašanje količine in kvalitete prijateljskih odnosov: teh bodisi ni, bodisi jih je veliko, ampak so zgolj površinski. Pri tem je mogoče treba izpostaviti, da ni problem, če pri nekom pač traja, da vzpostavi prijateljstvo ali odnos. Problem izogibajoče navezanosti je, da se izredno težko sploh vzpostavi kar koli, ker se je skoraj nemogoče prebiti v čustveno globino. 

Odnosi s primarno družino so prazni, brez neke čustvene dimenzije, pogosto svoje otroštvo opišejo zelo na kratko, zdi se, kot da ni veliko informacij. Pogosto se tudi ne spomnijo svojega otroštva. Svoje otroštvo na primer opišejo s stavkom: V redu, nimajo pa konkretnih primerov, kaj je bilo tisto, zaradi česar je njihovo otroštvo bilo v redu, ali pa so ti argumenti vezani predvsem na zagotavljanje fizične in finančne varnosti.

Pri kom se lahko razvije?

Na razvoj našega prevladujočega stila navezanosti najbolj vplivajo odnosi s pomembnimi drugimi v obdobju zgodnjega otroštva. To so predvsem starši, pa tudi kakšne babice in dedki ter vzgojiteljice – odvisno, kdo je bil tisti, ki je z otrokom preživel največ časa na dan v obdobju zgodnjega otroštva. 

Skrbniki izogibajoče navezanih otrok nudijo hrano, obleke, igrače, šolske potrebščine, dom ... Prisotno je prepričanje, da je naloga staršev, da spravijo otroke do kruha, kot radi rečemo. Ne zdi pa se jim, da bi bilo enako pomembno, da svojim otrokom nudijo tudi čustveno globok odnos. In tukaj nastane ta zagata, ki sem jo omenila prej, da izogibajoče navezani odrasli svoje otroštvo pogosto opišejo kot dobro, ne znajo pa zares povedati, zakaj je bilo dobro. 

Zanje je bilo na papirju morda res dobro poskrbljeno, vendar pa so bili v čustvenem smislu zanemarjeni. V razvijajoče otroške možgane se zaradi tega vpiše, da je čustvena bližina tuja, lahko celo strašljiva, ali pa enostavno odveč.  

S kakšnimi izzivi se lahko srečujejo osebe s tem slogom? In njihovi partnerji? 

Izogibajoči stil navezanosti lahko predstavlja veliko oviro, če si želimo živeti v izpolnjujočih in čustveno globokih odnosih. Težavo lahko predstavlja že samo vzpostavljanje odnosov, najpogosteje pa se težava pojavi na tisti točki, ko iz površinskega odnosa želimo preiti v globino. Ko neha odnos poganjati kemični vidik zaljubljenosti in se pojavi vprašanje, ali zmoreva v tem odnosu vztrajati in ga graditi v nekaj dragocenega in za oba izpolnjujočega. 

Najpogostejša pritožba partnerjev ljudi s prevladujočim izogibajočim stilom navezanosti je, da so čustveno nedostopni in odsotni, da se ne marajo pogovarjati, da morajo iz njih stvari vleči, da ne pokažejo svojih čustev ... Vsak odnos namreč zahteva vzajemno izmenjevanje čustvene globine in zelo naporno je, če se zbudi občutek, da v tem smislu mi dajemo več kot drugi, ali pa se odpre celo vprašanje, ali je drugemu sploh mar.

Najpogostejša pritožba izogibajočih oseb v partnerskem odnosu pa je, da so njihovi partnerji preveč zahtevni, da silijo vanje in jih sprašujejo,  zakaj se ne sprostijo in samo uživajo, saj je vendar vse v redu. Pri prepiru se raje umaknejo, pogosto se je tudi zelo težko z njimi skregati, saj ne spustijo dovolj blizu. Pri partnerjih zelo cenijo, če so nekonfliktni.

Neskladje v predstavi ...

Pogosto gre v partnerskih odnosih ravno za neskladje v predstavi, kaj je potrebno, da je odnos v redu. Čustvene kapacitete človeka s prevladujočim izogibajočim stilom navezanosti so mnogo hitreje zapolnjene, zato se tem osebam pogosto zdi nenavadno, zakaj drugi od njih tako veliko zahtevajo. Hkrati pa so njihovi partnerji ob tem lahko zmedeni, ali so res preveč zahtevni in zakaj neki čutijo, da potrebujejo več. 

Dodatna stvar, ki to dinamiko zaplete, je, da se zelo pogosto v odnosu znajdejo osebe z izogibajočim slogom navezanosti in osebe z ambivalentnim slogom navezanosti. Ta dva sloga si lahko poenostavljeno predstavljamo kot nasprotna ekstrema, torej na eni strani izredno samozadostnost in nezahtevnost ter na drugi izrazito odvisnost od odnosov in zahtevnost. 

Kadar se najdeta ta dva človeka, so stanovitnost, trdnost in zanesljivost izredno privlačni atributi osebe s prevladujočim izogibajočim stilom navezanosti. Prav tako so zelo privlačne značilnosti živahnosti in čustvene barvitosti osebe s prevladujočim ambivalentnim stilom navezanosti. Ravno zaradi tega dopolnjevanja se tako enostavno zaljubita drug v drugega. Ko mine zaljubljenost, pa v njiju zazijajo njune velike razlike in se postavi ključno vprašanje, kako bosta našla zdravo ravnovesje.

Slog navezanosti lahko vpliva tudi na seksualno vedenje ... Kako? 

 En del navezovalnega vedenja je tudi seksualno vedenje, zato se stil navezanosti pokaže tudi med rjuhami. Za osebe, ki imajo prevladujoč izogibajoči slog navezanosti, je zelo pogost beg v samozadovoljevanje in pornografijo. Na tak način dobijo spolno potešitev, ne da bi morali čustveno investirati v odnose.

Na področju spolnih odnosov s partnerico pa je prisotna pogosta pritožba partneric, da ta oseba kaže naklonjenost samo, kadar si želi spolnih odnosov, kar jim daje občutek razvrednotenosti in tudi manjša njihovo željo po spolnosti. Za veliko moških s prevladujočim izogibajočim slogom navezanosti je spolni odnos način zbliževanja, njihove partnerke pa se pritožujejo, da zanje to ne deluje, ker najprej potrebujejo bližino, šele nato si zaželijo tudi spolnosti. 

Ali je mogoče slog navezanosti spremeniti?

Seveda! Na tem področju vidim res veliko dezinformacij v smislu, da je slog navezanosti samo eden, in sicer ta, ki ga dobiš ob mami v času otroštva. Pa to ni res. Navezovalno vedenje se dogaja ves čas v vseh odnosih in traja vse življenje. 

Prevladujoči slog navezanosti je nekaj, kar resda nesemo iz otroštva v odraslost, vendar pa se v pravih odnosih lahko naš prevladujoči slog dopolni in izboljša. Temu rečemo pridobljena varna navezanost. 

Če zmoremo partnerja zavestno izbrati in z njim tudi zavestno delati na čustveni globini in vzajemnosti odnosa, se lahko močno povečajo naše čustvene kapacitete, prav tako se lahko priučimo, da je čustvena bližina varna in dobrodošla, kar še dodatno obogati naš odnos.

Kako lahko rešujemo težave v partnerskem odnosu, ki so značilne za ta slog? 

Če želimo razrahljati svojo lastno izogibajočo navezanost, je dragoceno, če si dovolimo imeti čustva in jih sprejemamo kot pomembne kažipote za naše potrebe in želje. Dobrodošlo je tudi, če lahko delamo na lastni zmožnosti samorazkrivanja in spuščanja drugih v naš notranji svet. Prav tako je pomembno, če lahko iskreno ovrednotimo, koliko čustvene globine in povezanosti prispevamo v odnose, ki jih imamo. Če svoje odnose na teh treh področjih naredimo bolj iskrene in ranljive, bomo naredili ogromno. Pri tem je lahko v veliko pomoč psihoterapija.