»Interspolnost (angl. intersex) je biološka/telesna nejasnost spola v okviru binarnega spolnega sistema oz. nezmožnost dojenčku ob rojstvu pripisati izključno ženski ali moški spol. Interspolne osebe imajo atipičen razvoj spolnih kromosomov, spolnih žlez, reproduktivnih organov in kanalov ter genitalij. Stopnje interspolnosti se med seboj razlikujejo. Povprečno 1 od 200 dojenčkov se rodi kot interspolna oseba,« so pojem interspolnosti pojasnili na spletni strani zavoda TransAkcija. Osebe, ki so rojene kot interspolne, se od otroštva soočajo z diskrimnacijo, so žrtve verbalne in fizične zlorabe ter nadlegovanja, obenem pa se soočajo tudi s pomanjkanjem pravnega varstva, nevidnostjo svojih teles v družbi ter imajo otežen dostop do zdravil in primarne zdravstvene oskrbe.
Nič lažje ni interspolnim osebam kasneje v življenju. Ko iščejo prvo zaposlitev se pogosto soočajo z diskriminacijo, ki temelji na njihovem vdezu ali spolnem izrazu. »Soočajo se lahko tudi z višjo stopnjo revščine, saj so zaradi patologizacije njihovih spolnih značilnosti in travm, ki izhajajo iz tega, prekinitve njihovega formalnega izobraževanja lahko pogostejše,« pojasnjujejo na spletni strani Društva informacijski center Legebitra.
O interspolnosti v Sloveniji in drugod po svetu, s kakšnimi težavami se v življenju srečujejo interspolne osebe in kakšno vlogo ima pri vsem tem zdravstveni sistem, smo govorili z Evo Gračanin, ki je aktivistka na področju pravic LGBT.
Kaj pravzaprav je interspolnost?
Vsi imamo določene spolne značilnosti, s katerimi se rodimo in se v času odraščanja in staranja kažejo na različne načine. Vsi imamo namreč genitalije, spolne žleze, hormone in kromosome. Pogosto predpostavljamo, da obstajata le dve kombinaciji spolnih značilnosti, na podlagi katerih ljudi razvrščamo med moške in ženske, oz. da ste le ti dve kombinaciji naravni in eden od pogojev za zdrava telesa. A ni tako. Po ocenah Združenih narodov na svetu živi več kot sto milijonov ljudi (1,7 % svetovne populacije), katerih spolne značilnosti se ne skladajo s tipično binarnimi predstavami o moških ali ženskih telesih. Številni, ne pa tudi vsi med njimi, se identificirajo kot interspolne osebe. Interspolnost je torej krovni pojem, s katerim opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih. Včasih so te značilnosti vidne ob rojstvu, včasih se pojavijo v puberteti, včasih pa sploh niso fizično očitne.
Kakšna je razlika med interspolnostjo in transspolnostjo?
Interspolnost in transspolnost nista povezani. Spolne značilnosti neke osebe nimajo nič s tem, kako ta ista oseba doživlja sebe, svojo spolno identiteto. Kot vsi ljudje, imajo tudi interspolne osebe spolno identiteto, ki pa ni odvisna od njihovih spolnih značilnosti, torej od dejstva, da so interspolne osebe. Lahko se dojemajo kot ženske, kot moški, kot transspolne osebe, nebinarne osebe, aspolne osebe …
Kako pa je v teh primerih s spolno usmerjenostjo?
Kdo nas privlači, v koga se zaljubljamo, s kom si predstavljamo partnersko življenje ni povezano z našimi spolnimi značilnostmi, torej od tega, ali smo ali nismo interspolne osebe. Tako kot pri endospolnih osebah, se pravi osebah, ki niso interspolne, so tudi med interspolnimi osebami heteroseksualne osebe, geji, lezbijke, biseksualne, panseksualne, aseksualne osebe …
Kako pogosta je po svetu in koliko primerov je pri nas?
Po ocenah Združenih narodov na svetu živi 1,7 % ljudi z interspolnimi značilnostmi. To je trenutno več kot 100 milijonov ljudi in približno enako, kot je ljudi z rdečimi lasmi. Ker pa z interspolnostjo opisujemo širok nabor naravnih razlik v genitalijah, spolnih žlezah, hormonih, kromosomih ali reproduktivnih organih pri mednarodni krovni organizaciji za področje interspolnosti OII Europe ocenjujejo, da je ta odstotek populacije višji.
Iz istega razloga je težko oceniti število interspolnih oseb v Sloveniji. Če upoštevamo oceno Združenih narodov, v Sloveniji živi okrog 36.000,00 ljudi z interspolnimi spolnimi značilnostmi. Po podatkih službe za odnose z javnostmi Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, se v Sloveniji rodi ena interspolna oseba letno. Pri tem pa so upoštevali le osebe, pri katerih je interspolnost vidna že ob rojstvu zaradi atipičnega izgleda genitalij. Interspolne značilnosti pa se lahko kažejo tudi na druge, manj vidne načine. Nekatere se lahko pokažejo v puberteti. Zanje lahko osebe izvedo v odrasli dobi ali pa zanje nikoli ne izvedo. Tako je eno rojstvo interspolne osebe na leto močno podcenjen podatek.
S kakšnimi težavami se v življenju soočajo interspolni ljudje?
Nekaterim interspolnim osebam so že kmalu po rojstvu ali v zgodnjem otroštvu kirurgi kirurško preoblikovali genitalije, da bi izgledali "normalno". Nekatere interspolne osebe so, ko so bile še otroci, pri tem tudi sterlizirale. Operacije, s katerimi se "normalizira" izgled genitalij in za katere kirurgi niso mogli pridobiti osebne, predhodne, jasne in informirane privolitve, so z zdravstvenega vidika nepotrebne in predstavljajo hud poseg v človekovo pravico do telesne avtonomije, integritete in zdravja.
Od leta 2009 do danes so organi Združenih narodov (ZN) države članice, med katerimi je tudi Slovenija, že 49-krat pozvali, naj ustavijo kršitve človekovih pravic interspolnih oseb. Države članice Sveta Evrope so od ZN prejele 26 priporočil, od tega 15 samo v zadnjih dveh letih. Poleg tega sta Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in Evropski parlament sprejela resoluciji, ki med drugim pozivata k zakonski prepovedi nenujnih kirurških in drugih posegov, katerih namen je “normalizacija” izgleda spolnih značilnosti in ki se izvajajo na interspolnih otrocih brez njihove informirane privolitve.
Iz različnih poročil je razvidno, da tovrstni medicinsko neutemeljeni kirurški posegi na genitalijah lahko povzročijo psihološke travme, fizično pohabljenost, kot je npr. boleče zabrazgotinjeno tkivo, neobčutljivost tkiva na dotik, osteoporoza, osteopenija, težave pri uriniranju … Osebe, ki so jim kirurgi odstranili tudi spolne žleze, morajo vse življenje prejemati nadomestno hormonsko terapijo, kar lahko pusti negativne posledice na delovanju ledvic, vpliva na gostoto kosti, zviša tveganje za nekatere vrste raka …Vse to so zdravstvene posledice, ki jih interspolne osebe ne bi imela, če kirurgi na njih ne bi opravili nepotrebnih kirurških posegov.
Interspolne osebe iz vsega sveta poročajo tudi, da zdravstveno osebje pred njimi skriva njihove zdravstvene kartoteke, jim prikriva dejansko zdravstveno stanje, pri čemer po priporočilu zdravnikov sodelujejo tudi starši interspolnih oseb. Posledično interspolne osebe velikokrat živijo v temi, brez razumevanja, kaj se je zgodilo in se dogaja z njihovimi telesi.
Vse to vpliva na kakovost življenja interspolne osebe, saj oseba zaradi zdravstvenih težav pogosteje pri zdravniku, je večkrat hospitalizirana, operirana … Posledično to lahko vpliva na kakovost šolanja, ki je lahko prekinjeno za daljše časovno obdobje zaradi omenjenih zdravstvenih težav, ki bi se jim interspolna oseba lahko izognila. Iz nekaterih poročil je razvidno, da je tveganje za revščino pri interspolnih osebah višje zaradi pomanjkljive izobrazbe, ki je posledica patologizacije njihovega telesa in s tem povezane travme.
Interspolne osebe pri katerikoli koli starosti se lahko soočajo s stigmo, diskriminacijo, nadlegovanjem, pomanjkanjem primerne zdravstvene oskrbe, oteženim dostopom do potrebnih zdravil, oteženim dostopom do ustreznih pravnih sredstev in nevidnostjo interspolnih teles v družbi.
Kako po vaših izkušnjah to ponavadi sprejemajo starši?
Pri Legebitri nimamo izkušenj s starši interspolnih oseb. Iz poročil o izkušnjah staršev v drugih državah pa je razvidno, da starši ob rojstvu otroka z interspolnimi značilnostmi večinoma zaupajo zdravnikom in se odločajo za invazivne, nepovratne posege v telesa svojih otrok. Večina zdravnikov namreč meni, da so tovrstni posegi najboljši za otroka, starši pa jim zaupajo. Večina med njimi pred tem niti ne pomisli na to, da se njihov otrok lahko rodi z interspolnimi značilnostmi, kaj šele, da pomisli, da so tovrstne spolne značilnosti naravne, da je telo njihovega otroka zdravo in ne potrebuje kirurških posegov za "normalizacijo" izgleda genitalij.
S koalicijo nevladnih organizacij, ki jo sestavljajo Amnesty International Slovenije, Društvo DIH, Društvo Kvartir, Društvo Legebitra, Društvo Parada ponosa, Društvo ŠKUC in Zavod TransAkcija, zato razmišljamo o prevodu priročnika za starše, ki je v različnih jezikih dostopen na spletni strani mednarodne, krovne organizacije OII Europe.
Mnogi, tudi zdravstvo, jih vidi kot 'motnjo, ki jo je treba popraviti'. Veliko jih zato operirajo brez pravih zdravstvenih razlogov. Kakšne so lahko posledice tega?
Interspolno telo medicina in tudi družba širše vidi kot telo, ki ga je treba popraviti v skladu s tem, kar kot družba razumemo, da je "žensko" oz. "moško" telo. Pri tem pa se povsem zanemari dejstvo, da tovrstni posegi predstavljajo kršitve človekovih pravic do telesne avtonomije, integritete in zdravja. Medicinsko neutemeljeni kirurški posegi na genitalijah lahko povzročijo psihološke travme, fizično pohabljenost, kot je npr. boleče zabrazgotinjeno tkivo, neobčutljivost tkiva na dotik, osteoporoza, osteopenija, težave pri uriniranju … Osebe, ki so jim kirurgi odstranili tudi spolne žleze, morajo vse življenje prejemati nadomestno hormonsko terapijo, kar lahko pusti negativne posledice na delovanju ledvic, vpliva na gostoto kosti, zviša tveganje za nekatere vrste raka … Vse to so zdravstvene posledice, ki bi se jim lahko interspolne osebe izognile.
Vse to vpliva na kakovost življenja interspolne osebe, saj oseba zaradi zdravstvenih težav pogosteje pri zdravniku, je hospitalizirana, večkrat operirana …
So to še vedno ljudje, ki čutijo velik pritisk glede tega, da se morajo skrivati?
Interspolnim osebam zdravstveno osebje pogosto prikriva njihovo dejansko stanje, pri čemer po priporočilu zdravnikov sodelujejo tudi starši. Z medicinsko neutemeljenimi kirurškimi posegi, s katerimi kirurgi "normalizirajo" izgled genitalij, se prikriva interspolna telesa, ki tako večinoma ostajajo nevidna. Pri skrivanju in prikrivanju pa se pogosto razvijejo občutki sramu, nezaželenosti, odtujenosti.
Interspolno telo je videno kot nekaj, kar je treba brez privoljenja dotične osebe popraviti, da bi izgledalo v skladu s tem, kar kot družba razumemo kot "žensko" oz. "moško" telo. Pri tem pa se povsem zanemari dejstvo, da tovrstni posegi v zdravo telo, ki se izvajajo brez informirane privolitve, predstavljajo kršitve človekovih pravic do telesne avtonomije, integritete in zdravja.
V Nemčiji so lani naredili velik korak naprej, ko so uvedli tretji spol. Kako je glede tega pri nas?
Poudarila bi, da pripis spola ob rojstvu in kako je ta označen v rojstnem listu in osebnih dokumentih ni eden od pomembnejših izzivov in težav, s katerimi se spopadajo interspolne osebe. Največjo težavo predstavljajo zdravljenje in kirurški posegi za "normalizacijo" spolnih značilnosti. Pri Legebitri menimo, da je pravna regulacija označevalca za tretji spol v Nemčiji neprimerna. V Nemčiji dojenčkom, ki jim zdravniki na podlagi spolnih značilnosti ne morejo pripisati moškega ali ženskega spola, ne pripišejo nobenega spola. To pomeni, da v rojstnem listu in s tem v drugih osebnih dokumentih razdelek s podatkom o spolu ostane prazen. S tem so ti otroci in njihove družine prisiljene v razkritje otrokove interspolnosti vsem, ki imajo pravico in/ali dolžnost vpogleda v otrokovo osebno izkaznico. Tudi v primerih, ko je ta podatek za dotično storitev nepotreben, npr. prehod meje. To po našem mnenju predstavlja nesorazmeren poseg v človekovo pravico od zasebnosti, saj je interspolnost večinoma še vedno stigmatizirana.
Ker zdravnicki vedo, kaj v praksi pomeni pripis spola interspolnim otrokom, obstaja bojazen, da se bodo zdravniki in starši temu za vsako ceno želeli izogniti, npr. z agresivnimi posegi v razvoj otrokovih spolnih značilnosti še pred rojstvom ali medicinsko neutemeljenimi kirurškimi posegi, za katere otrok ne more podati osebnega, predhodnega, jasnega in informiranega privoljenja.
V tem primeru bi bilo primerno, da bi bilo zakonsko določeno, da razdelek o spolu na rojstnem listu in osebnih dokumentih ostane prazen pri vseh otrocih ne glede na njihove spolne značilnosti. Podatek o spolu pa bi se v rojstni list vpisal šele, ko bi bil otrok dovolj zrel, da bi lahko izbral spolni označevalec izmed več kot dveh spolnih označevalcev, ki najbolj ustreza njegovemu spolu.
Pri kakršnikoli uvedbi tretjega spola ali puščanja praznega prostora pri podatku o spolu je treba prilagoditi pravni sistem več spolom in ne samo ženskemu in moškemu. Če tega ne storimo, lahko osebam brez zaznambe spola ali z oznako za tretji spol onemogočimo dostop do dobrin in storitev, ki so običajno regulirane glede na ob rojstvu pripisan ženski ali moški spol, kot je npr. dostop do preventivnih zdravstvenih programov, starost ob upokojitvi, namestitev v institucije kot so domovi za starejše občane_ke …
V Sloveniji lahko otroku pripišemo ženski ali moški spol, ki je kot tak z ustreznim označevalcem in ciframi v matični številki zaveden na rojstnem listu in osebnih dokumentih. Že nekaj let pa si pri Legebitri in Zavodu TransAkcija prizadevamo za pravne spremembe pri pravnem priznanju spola za transspolne osebe. Razmišljamo tudi, kako bi v te spremembe vključile interspolne osebe. Pred tem pa bi potrebovali sogovornike na ustreznih ministrstvih, saj je skupaj lahko poiščemo primerne rešitve.
