Zaradi prilagajanja in kompromisov so ljudje ostali skupaj. Vsak vsaj malo popusti, se spremeni, podredi, prilagodi in dva lahko živita v harmoničnem partnerstvu.

Pa je res vedno tako?

Znani ločitveni odvetnik je enkrat dejal, da ljudje ne bi smeli praznovati obletnic porok, dokler ne vedo, kaj je ta zveza naredila dvema dušama.

Zanimivo mnenje, ki namiguje na to, da prilagajanje pride s svojo ceno. Ceno, ki jo ima za našo dušo. Kajti ko se človek prilagodi, tudi nekaj izgubi. Izgubi delček sebe. Potlači, zmanjša, pretvori, zakrije delček sebe, ki bi ga sicer živel. Delček, za katerega misli, da v zvezi ni dobrodošel. Delček, zaradi katerega misli, da ne bo sprejet. Delček, za katerega misli, da bo njegovemu partnerju povzročal težave. Morda je to lastno mnenje, kariera, želja po družini, način smeha, šport, želja po potovanju ... Kar koli, kar bi ogrožalo odnos. 

A kaj če je ravno ta delček nekaj, brez česar ne moremo živeti in biti v celoti izpolnjeni? Kaj če se dolgoletno podrejanje sprevrže v frustracijo in podzavestno jezo do partnerja, ker mislimo, da je on kriv, da nismo izživeli sebe?

Zato se moramo vprašati, kje je meja prilagajanja in kje je to že preveč destruktivno za našo lastno srečo in integriteto. Kdaj to preveč poseže v temelje tega, kar smo v svoji biti? V našo lastno vrednost in sposobnost, da se čutimo in sprejemamo. Kdaj moramo reči prilagajanju stop, ker ima kolateralno škodo?

Sama mislim, da je prilagajanje precenjeno. Sama mislim, da zaradi tega lahko res ohranimo mir pri hiši in navidezno zadovoljstvo, a to ceno plača naša duša. Za ceno trajnega zakona se lahko zgodi, da se notranje izpraznimo. Da ne vemo več, kdo smo, da opustimo svoje sanje, svoj pravi karakter in se spremenimo v svojo senco. In ko enkrat izgubimo sebe, ne moremo nikomur dati nič.

Prilagajanje deluje na kratek rok, a ne na dolgi. Saj verjamem, da si starejši pari, ki se leta in leta prilagajajo in ne živijo sebe, s tem pridelajo bolezni in zagrenjenost. Čeprav so ostali skupaj, so ostali tudi prazni. Zato sama pred odnos postavljam srečo posameznika. 

To ne pomeni, da smo sebični individualisti, ki se ne zmenimo za potrebe našega partnerja. Da živimo mimo njega in ga ne upoštevamo. Da ne sprejemamo skupnih dogovorov in kompromisov. Vse to lahko dosežemo, a na drugačen način!

To naredimo tako, da si dajemo prostor, da je lahko vsak to, kar je. Da namesto prilagajanja raje prisegamo na sprejemanje! Kaj je razlika?

Prilagajanje je v bistvu represija, ker nekoga želimo stlačiti v kalup, ker ga ne sprejemamo. Želimo ga kontrolirati in doseči, da bo nekdo takšen, kot mi hočemo, da bo nam lažje. To naredimo iz sebičnih namenov. 

Alternativna pa je sprejemanje, kar pomeni, da nekomu dajemo prostor, da se sam odloči. Da ga sprejemamo skupaj s tem, kar je, kar pomeni, da nad njim ne izvajamo pritiskov. Da smo zadovoljni sami s sabo in posledično ne pričakujemo, da se partner spremeni za nas.

Zakaj ne bi mogla v partnerski celici sobivati dva, ki se v popolnosti sprejemata in si dajeta prostor, da sta to, kar sta?

To zahteva delo na sebi. Spuščanje ega in svojega prav. To zahteva dva zrela in čustveno samostojna posameznika, ki sta zadovoljna sama s seboj in ne zahtevata drug od drugega prilagoditev in sprememb. 

Te pridejo naravno in spontano, ker se spoštujemo in smo drug drugemu vredni. Spremembo in kompromis naredita občutka pomirjenosti in svobodne volje. Na ta način nihče nima žobčutka, da se je žrtvoval za odnos, ni frustracije in potlačene jeze, kar je pri prilagajanju vedno prisotno. Tudi s sprejemanjem, ki je energija svobode in ljubezni, lahko naredimo kompromis in najdemo srednjo skupno pot. A na bolj učinkovit in lahkoten način.

S sprejemanjem se dva uskladita brez prisil, ultimatov in zahtev. Šele to je pogoj za zdravo in dolgo partnerstvo, ki ne poškoduje naše duše.