Odločna ženska je hitro označena kot težavna, pridna deklica dobi pohvalo

Pridna deklica dobi pohvalo, nasmejana ženska je prijetna, tiha sogovornica ne povzroča težav. V ozadju teh sporočil se počasi oblikuje prepričanje, da je sprejetost pogojena z našim vedenjem in da jo je treba zaslužiti. Ugajanje tako postane skoraj refleks in ponotranjen avtomatiziran odziv našega živčnega sistema, čeprav pogosto ne preverimo, kakšno ceno zanj plačujemo.

Na prvi pogled je želja ugajati razumljiva. Ljudje smo socialna bitja, naši možgani so na nek način "socialni organ". Skozi celo našo evolucijo so se razvijali, da nam omogočijo preživetje v skupnosti. Naravnani smo na pripadnost, zavrnitev pa doživljamo skoraj kot fizično bolečino in strah, da ne bomo preživeli. 

Raziskave kažejo, da se ob socialni izključenosti aktivirajo podobna možganska področja kot ob telesni poškodbi. Raziskave so celo pokazale, da dejavnik, ki najslabše vpliva na naše zdravje, ni slaba dieta, ampak osamljenost in pomanjkanje socializacije. Ta vpliva na telomere, ki skrbijo, kako se celice obnavljajo, kar vpliva na hitrejši razvoj bolezni in staranje. Ni čudno, da se včasih raje prilagodimo, popustimo ali molčimo, samo da bi ohranili občutek povezanosti. Težava nastane, ko ugajanje ni več zavestna izbira, temveč avtomatski odziv, ki nas oddaljuje od sebe.

Ženske so pri tem pogosto v posebno občutljivem položaju. Družbena pričakovanja jih že stoletja učijo, da je njihova vrednost povezana z odnosi, skrbjo za druge in čustveno razpoložljivostjo. Ženske se še posebej definirajo skozi to, da so izbrane in ljubljene. Prilagodljivost je vcepljena v naš DNK, ker ne tako dolgo nazaj ženska ni smela imeti niti svojega lastnega bančnega računa in s tem možnosti samostojnega življenja.

Čustvena in finančna samostojnost je predpogoj, da sploh lahko rečemo "ne" in se potegnemo zase. Odločna ženska je hitro označena kot težavna, egoistična ali hladna, medtem ko je ista lastnost pri moških pogosto razumljena kot samozavest ali vodstvenost. Ta dvojni standard subtilno spodbuja stalno prilagajanje, pri katerem lastne potrebe zdrsnejo na zadnje mesto.

Toda ugajanje vsem je psihološko nemogoča naloga. Okusi, vrednote in pričakovanja ljudi so preveč različni, da bi jih lahko zadovoljili hkrati. Včasih moramo izbirati, ali bomo ohranile sebe ali bomo zadovoljile druge, ker ne more biti volk sit in koza cela. Naš živčni sistem avtomatsko izbere, da je varneje zadovoljiti druge, zato izdamo sebe. Pomembno je, da skozi delo na sebi reprogramiramo svoje telo, da mu pokažemo, da je varno izbrati drugače.

Ko poskušamo biti vse za vse, se neizogibno razpršimo, izgubimo jasen občutek identitete in pogosto začnemo doživljati notranjo izčrpanost. Pojav, ki ga v psihologiji povezujemo z izgorelostjo, ni vedno posledica prevelike količine dela, temveč tudi kroničnega zanikanja sebe.

Paradoks ugajanja je, da pogosto ne prinese tiste bližine, ki si jo obetamo. Odnosi, ki temeljijo na nenehnem prilagajanju, so krhki, ker niso zgrajeni na resničnem stiku, temveč na maski in pretvarjanju. To se začuti, ker nismo pristni in avtentični, zato naš stik ni sproščen in naraven. Drugi v resnici ne spoznajo nas, temveč različico, za katero menimo, da jo bodo lažje sprejeli. S tem pa jim odvzamemo možnost, da bi nas imeli radi takšne, kot smo. Ugajanje tako lahko postane ovira za intimnost, ne pa njena pot.

Strokovno gledano je postavljanje meja ključen element duševnega zdravja. Meje niso zidovi, temveč sporočilo o tem, kje se končamo mi in kje se začne drugi. Ko rečemo "ne", ne zavračamo osebe, temveč varujemo odnos do sebe. Pravzaprav številne terapevtske prakse izhajajo iz predpostavke, da se samospoštovanje ne gradi z odobravanjem okolice, temveč z notranjo skladnostjo med tem, kar čutimo, mislimo in počnemo. To šele pomeni, da lahko oblikujemo pristne stike, ki nas res napolnijo, ne pa izčrpavajo.

Seveda to ne pomeni, da postanemo brezbrižni ali nesramni. Neugajanje ni isto kot neupoštevanje in nespoštovanje drugih. Gre za razliko med pristno prijaznostjo in prisilno prilagodljivostjo. Prijaznost izhaja iz izbire, ugajanje pa pogosto iz strahu. Ko delujemo iz izbire, smo lahko sočutni, a hkrati jasni. Ko delujemo iz strahu, pa se izgubljamo v vlogah, ki jih nismo zavestno izbrali.

Morda je eden največjih premikov v odraslosti prav sprejemanje dejstva, da nas nekateri ljudje ne bodo razumeli, marali ali odobravali in da je to v redu. Ne kot poraz, temveč kot dokaz, da smo živi, avtentični in v stiku s seboj. Psihološka zrelost ni v tem, da smo všečni, temveč da prenesemo nelagodje ob tem, da nismo všeč vsem.

Ko si dovolimo nehati ugajati vsem, se pogosto zgodi nekaj presenetljivega. Odnosi, ki ostanejo, postanejo globlji, bolj iskreni in manj naporni. Energija, ki smo jo prej porabljali za nenehno prilagajanje, se sprosti za ustvarjalnost, igrivost, radovednost in notranji mir. Ne zato, ker bi postali boljši v očeh drugih, temveč zato, ker končno začnemo biti na svoji strani.

Ugajati vsem ni znak dobrote, temveč pogosto znak strahu. In pogum se včasih ne kaže v tem, da naredimo več za druge, temveč v tem, da si dovolimo biti to, kar smo, tudi takrat, ko to ni vsem po volji.