Čutimo, da potrebujemo nekaj več, četudi nam v odnosu nič ne manjka, četudi se ne prepiramo, četudi smo usklajeni in spoštljivi drug do drugega. Zato je včasih še težje zbrati pogum in slediti temu klicu.

Vsi mislijo, da mora biti nekaj hudo narobe, da odidemo. Vsi mislijo, da je razlog za razhod lahko samo to, da partnerja nimamo več radi. A to ni nujno res. Mi lahko do partnerja čutimo globoko spoštovanje in ga imamo srčno radi, a imamo občutek, da smo si dali vse in da so se naše poti razšle. Čutimo, da nas življenje kliče naprej.

Čutimo, da smo partnerja morda prerasli in v odnosu ni več duhovne stimulacije, kot bi si jo želeli. Čutimo, da imamo drugačne načrte in da bi radi uresničili sebe. Čutimo, da nismo več na isti valovni dolžini in da nas partner bolj ovira, kot podpira. Čutimo, da mu ne moremo več razlagati o sebi in svojih načrtih, ker imamo občutek, da nas ne bo razumel.

Četudi temu partnerju še vedno želimo vse najboljše in ga nočemo prizadeti. Četudi nam je težko izustiti svojo željo in dvom, ker nimamo partnerju nič za očitati. Partner ni naredil nič narobe, da bi bili lahko nanj jezni in zahtevali razhod.

Morda je ravno obratno do nas zelo prijazen in ljubezniv. Morda nam nudi vse, kar smo si kadarkoli želele, a nas vleče drugam. Znotraj nas vztraja vprašanje: "Kaj, če bi bilo lahko drugače? Kaj, če bi lahko z nekom občutila več strasti, več smeha, več ljubezni, več kreativnosti, več izpolnjujoče komunikacije, več globokih pogovorov, več veselja do življenja?"

A ovira nas misel na to, kaj bodo rekli drugi. Ovira nas dvom v svojo intuicijo in notranji klic. Ovira nas misel, da je to samo prehoden občutek, ki bo minil. Ovira nas strah pred tveganjem in tem, da bomo s tem naredili življenjsko napako, ki jo bomo potem obžalovali. Ovira nas misel na to, kako bomo s tem preveč prizadeli partnerja.

In vse to nam preprečuje, da poslušamo sebe in svoje srce. Vse to nas drži v statusu quo, kjer ni ne dobro ne slabo. Ker preveč poslušam druge, pozabimo nase in ne naredimo koraka.

Govorimo si, da smo prezahtevni, če bi si želeli nekaj več. Se prepričujemo, da je to čisto dovolj. Racionaliziramo vse občutke in mislimo, da je naš notranji glas samo naša blodnja. Strah nas je spustiti staro, ker nismo gotovi, če bo prišlo novo. Zato vztrajamo tam, kjer smo. Zato se malo po malo podrejamo in dušimo. Zato ničesar ne spremenimo. Zato vztrajamo v zvezi, kljub temu, da imamo cmok v grlu. 

Naša duša pa kriči. Naša duša se počuti ujeto. Naše srce si želi naprej. Življenje nas potiska, mi pa se ne premaknemo. In če to počnemo leta in leta, to pusti posledice na našem telesu in na naši psihi. Ker ne živimo v skladu s sabo in se pretvarjamo, so mišice ves čas zakrčene, zato telo ni pretočno in naši vitalni organi ne dobijo dovolj energije. Tako lahko pride tudi do bolezni ali pa se nam nezadovoljstvo izriše na obrazu.

Smeh ni več tako pristen in v očeh ni več iskric. Sprašujemo se, kam je šlo vse to, a pozabimo, da smo se same odločile za "navidezno varnost" in žrtvovale svojo srečo.

Zato se zavedaj, da razlog za razhod ni vedno, da partnerja nimaš več rada, ampak je dovolj to, da imaš rada sama sebe in uslišiš svojo dušo. Si daš priložnost za rast in razcvet. Četudi je boleče in neprijetno, lahko to skomuniciramo na zrel način. To je kratkoročna bolečina, da ti ne bo treba čutiti dolgoročnih posledic. Občutek v srcu te vodi v pravo smer! Samo premagaj strah in dvome. Pravi ljudje te bodo podprli in razumeli!