Na družbenih omrežjih je veliko gonje in krika, kako se ljudje v trgovinah, pri nas, da, tudi pri nas, prepirajo za toaletni papir. Prav tako je veliko gonje in krika proti ljudem, ki hodijo, kljub opozorilom 'vun na pivo', ali pa na drugi strani posmeh, ki je namenjen ljudem, ki dejansko ostajajo doma. Veliko je opažanja, kako smo družba individualistov, ki mislijo zgolj in samo na lastno rit. Smo družba individualistov? Seveda, obstajajo takšni in ni jih malo. Ni malo takšnih, ki so te pripravljeni brcniti za rolo papirja, veliko je takšnih, ki bi te za zadnjo gajbo piva grdo odrinili, zraven pa ti rekli par krepkih. Toda, ali vidimo v lastnem bloku napis sostanovalcev, ki naslavljajo starostnike v želji, da bi šli zanje v trgovino? Vidimo tiste, ki se vsak dan borijo za življenja drugih? Vidimo tiste, ki v celoti izklopijo lasten ego, da bi rešili nekomu življenje? Vidimo vse tiste, ki zaskrbljeno ostajajo na drugem koncu Slovenije, ker se bojijo za lastne starše? Vidimo vse tiste, ki, ne samo ob krizi, postavljajo potrebe drugih pred lastne potrebe?

Pripadam generaciji, mladini, ki ji je bilo praktično 'vse potisnjeno' v zadnjico. Vse imamo na dosegu roke, vse dobimo, nismo navajeni odrekanja, niti ne vemo, kaj je to pomanjkanje. Vsaj večina. Nismo generacija, ki bi poznala vojno – hvala bogu, še manj smo generacija, ki bi kogarkoli poslušala. Vsaj tako pravijo. In če je vse zapisano res, zakaj potem vidim to lastno generacijo, ki danes vstopa in je že na trgu dela, kako se požrtvovalno sooča s trenutno situacijo? Zakaj gledam lastno generacijo, ki se ji očita individualizem, ko pa gledam svoje prijatelje v zdravstvenem, socialnem, tudi medijskem svetu, ki se brez zadržkov, brez vprašanj, žrtvujejo za celotno družbo? Pa ne samo svojo, temveč prav vse generacije! Če obstajajo ljudje, ki bi bili v kriznih časih pripravljeni izdati prijatelja, morda celo lastne starše, ti ljudje niso vezani na starostne skupine. Tukaj niso zgolj mladi, temveč so pripadniki vseh generacij. Kako zelo je to res, vedo še živeči starostniki, ki so drugo svetovno vojno preživeli. Vedo, ker je bil med njimi takšen odstotek individualistov, kot je danes. Vedo pa najbolje tudi, kako je, ko ljudje v kriznih situacijah stopimo skupaj. Ko ne obstaja več jaz in ti, temveč samo mi. Edina razlika med tedaj in danes je, da se morda ljudje danes resnično jokajo, ker v trgovini ne dobijo avokada, prej pa je bil dober tudi kos kruha. Ampak spet, kaj takšnega ni vezano na mlade, temveč se dotika vseh starostnih skupin, predvsem pa naše razvajene družbe na sploh!

Ste se v teh dneh že začeli zavedati, kako zelo nam je samoumevna kava pred ali po službi? Prijetni večeri s prijatelji, pivo nekajkrat na teden, vse zabave in koncerti, vsa druženja in socialni stiki … Konec koncev, kako zelo so nam samoumevni ljudje? Partner, družina, vsi prijatelji? Kako samoumevno je, da živimo v varni državi, kjer se ob tretji uri zjutraj ni treba bati za lastno življenje. Kako zelo samoumevno je, da imamo urejen lokalni promet, ki je sicer trenutno okrnjen, službo, v kateri uživamo in sodelavce, ki jih imamo radi? Stvari postanejo samoumevne, ko jih delamo, uživamo ali preprosto imamo, na dnevni bazi. Menim, da nam bo koronavirus prinesel marsikaj slabega. Želim si, da vse mine v najboljši možni meri za vse ljudi. Hkrati pa mislim, da je že zdaj prinesel ogromno dobrega. Čas za branje knjig, ki so ležale na polici že dobro leto, čas, ki ga prej ni bilo, čas za kuhanje najljubšega kosila, pogovarjanja s starim znancem, pa čeprav samo preko družbenega omrežja. Čas za lasten vpogled stanja in zavedanja. Navsezadnje nam je prinesel zavest, da vse te stvari niso samoumevne, kajne? No, v naslednjih dneh verjamem, da bomo imeli vsi nekoliko več časa zase in za svoje ljudi. Morda lahko ta čas, hudi čas, izkoristimo za to, da se zahvalimo za vse, kar imamo. Predvsem vse tisto, vse zgoraj našteto, morda še kaj dodano, kar nam je tako prekleto samoumevno. Pa četudi je to avokado. 

Članek odraža stališče avtorice in ne odraža nujno stališče uredništva.