Ljudje, ki ljubosumja ne občutijo, se ne zavedajo, kako težko je včasih nadzorovati te občutke. Vedeti moramo, da se večina ljudi noče tako obnašati in ljubosumja ne izberejo prostovoljno, a jih te misli na neki način obsedejo.

Ti občutki so prepričljivi in nas silijo v nerazumna dejanja. To je lahko konstantno zasliševanje, preverjanje, kontroliranje, prepovedovanje in sumničavost, ki najbolj bremeni nas in naše partnerstvo. 

Ker imamo v sebi podzavestne strahove, smo ves čas v krču in iščemo razloge za prepire.

Napletamo razne možne poteke dogodkov v glavi in vsepovsod vidimo možnost grožnje in laži. Želimo si dopovedati, da so naše skrbi odveč, ampak misli nam vedno znova uidejo na vprašanje: "Ampak kaj, če me vara?" Čeprav do tega še ni prišlo, to želimo preprečiti z nadzorom.

Mislimo namreč, da se bomo s tem, da smo ves čas na preži in imamo partnerja pod drobnogledom, izognili tej grozni bolečini.

Bolečini izgube, ponižanja, sramu in izdaje. Predvsem pa občutku, da nismo dovolj. Da nas je naš lastni partner zamenjal. Nočemo trpeti tega razdejanja, ki bi doletelo našo že tako krhko samopodobo in samozavest.

In ravno tukaj je srž našega ljubosumja. Ravno tukaj tiči razlog, zakaj nas je tako zelo strah varanja. Zakaj ga želimo na vsak način preprečiti, še preden imamo za to dober razlog.

Varanja nas je strah, ker je uničujoče za naš ego. Ker ga povežemo s sabo in s svojo lastno vrednostjo. Ker mislimo, da je to kazalnik tega, da mi nismo dovolj vredni, da nismo edinstveni, da nismo cenjeni in spoštovani. Sploh, če nam to naredi oseba, ki nam pomeni največ na svetu. Ki si jo na neki način lastimo in mislimo, da brez nje ne moremo živeti. 

Če z ljubeznijo te osebe pogojujemo svojo lastno vrednost.

In če se želimo osvoboditi ljubosumja, se moramo osvoboditi tega strahu. Strahu pred zavrnitvijo in zapuščenostjo, pred vso bolečino, ki jo to prinaša. To pa lahko naredimo samo z močno samozavestjo in utrjeno lastno vrednostjo. Samo tako se nas izguba ne more tako dotakniti in se je posledično ne bomo tako bali.

Zato je zelo pomembno, da si takrat, ko se sprašujemo, "kaj, če me partner vara?", na to vprašanje resnično odgovorimo. Da se vprašamo, kaj bi se zgodilo z nami, če bi to izvedeli. Da se iskreno vprašamo, zakaj nas to tako skrbi, kakšne občutke bi to sprožilo v nas, potem pa delamo na tem. Tako bomo prišli do bistva.

In čeprav se večino časa pogovarjamo o tem, kako bolj zaupati partnerju, je zame pomembnejše vprašanje, kako bolj zaupati sebi. Na dejanja drugih ljudi nimamo vpliva, imamo pa ga nase.

Če zaupamo sebi, vemo, da bomo na koncu mi vedno v redu, tudi če se zgodi, da nas partner prevara. Če zaupamo sebi, vemo, da bomo na koncu tudi tako težko izkušnjo obrnili sebi v prid. Če zaupamo sebi, vemo, da to ne bo konec naše samozavesti in našega življenja.

Če zaupamo življenju samemu, pa vemo, da se vse zgodi z nekim razlogom, tudi če sprva boli. Zato zaupanje vase in v življenje pomaga tudi pri tem, da lažje zaupamo tudi partnerju in nismo tako obremenjeni z njim. 

Prevara ni vedno povezana z nami, sploh pa ne z našo lastno vrednostjo. To moramo znati ločiti od sebe! In ljubosumje bo sčasoma postalo vedno bolj obvladljivo, do takrat pa ostanimo sočutni do sebe.