Male odločitve, ki so mi vrnile večere zase

Imela sem sanje. Ne o plaži, šampanjcu ali popolnem moškem z naslovnice. Sanjala sem, da bi ob osmih zvečer samo sedla na kavč in tam ostala do trenutka, ko bi mi začele lezti skupaj oči. Nič posebnega, pa vendar zame skoraj luksuz. Predstavljala sem si toplo odejo, skodelico dišečega čaja in knjigo, ki je že predolgo na moji nočni omarici čakala na svojo priložnost. Brez vmesnih skokov po stanovanju, brez pobiranja igrač, brisanja pulta ali zlaganja perila. Samo mir, tišina in branje. Skoraj revolucionarno, kajne?

Nekje na poti med tem, ko si še samo ženska, in trenutkom, ko postaneš mama, partnerka, sodelavka in vse vmes, se zgodi nekaj nenavadnega. Nenadoma se zdi, kot da si bolj kot oseba postala urnik. Tista, ki ve, kdaj je zobozdravnik, kje so pospravljene zimske bunde in zakaj je zmanjkalo mleka, čeprav si ga kupila predvčerajšnjim. Tvoja glava se spremeni v družinski računalnik, do katerega imajo vsi dostop, nihče pa ne pomisli, da bi kdaj izpraznil predpomnilnik.

Pred kratkim mi je prijateljica rekla: Vem, da sem utrujena, ko mi romantično zveni misel, da ob enajstih zvečer sama jem sir nad pomivalnim koritom. Najprej sva se smejali, potem pa hkrati umolknili, ker je bilo preprosto preblizu resnici.

Prvi korak ni bil nakup nove omare, reorganizacija stanovanja ali še en seznam opravil. Bil je stavek, ki sem ga popolnoma mirno izrekla možu: Od danes naprej ti vodiš evidenco, kdaj je treba zamenjati gume na avtu. Pika. Brez dodatnih pojasnil, brez opravičil in brez tihega občutka, da moram tudi to nekje v ozadju še naprej nadzorovati.

Na papirju se sliši kot malenkost. Pa ni. Vsaka taka drobna odgovornost, ki jo prepustimo drugim, sprosti majhen košček prostora v glavi. In ko se teh koščkov nabere dovolj, se nekega jutra zbudite in ne premišljujete več, ali je v zamrzovalniku dovolj ledu za vikend. Preprosto ne in to je nenavadno lahkoten občutek svobode. Tudi otroci so dobili svoje zadolžitve. Najstnica je prevzela skrb za psa. Če ga je tako zelo želela, lahko tudi sama ugotovi, kdaj je treba kupiti brikete. Mlajši pospravi posodo iz pomivalnega stroja. Ni popolno, priznam. Vilice se včasih znajdejo med noži. A vilice med noži me ne bodo pripeljale do živčnega zloma. Kup nepospravljenih vilic pa bi me morda res.

Rada imam čist dom. Rekla sem rada, ne obožujem. Urejen prostor je prijeten, a sesanje ob sobotah ni nikoli spadalo med moje hobije. Likanje še manj. Če bo kdaj obstajal stroj za avtomatsko likanje, bom prva stala v vrsti.

Dolgo sem se upirala ideji, da bi delo prepustila tehnologiji. Robotski sesalnik se mi je zdel nepotreben luksuz, skoraj kaprica. Zdaj se samo še sprašujem, zakaj. Moj mali pomočnik se vsak dan ob dveh odpravi na svojo rutino, ravno takrat, ko ni nikogar doma. Brez težav pride tudi pod posteljo. Tja, kjer sem jaz običajno sesala dvakrat na leto, pa še takrat z velikim negodovanjem. Ko pridem domov, so tla čista. Brez vprašanj, brez pričakovanj, brez hvale. Opravi svoje in se tiho vrne v kot. Iskreno? Idealen sostanovalec.

Moja družina očitno pričakuje, da bom vsak dan ob petih znova polna idej, kot da je vprašanje Kaj bomo za večerjo? kakšna sveža, nepričakovana uganka. In to kljub temu, da imam za sabo enaindvajset let izkušenj z zelo preprostim dejstvom: ljudje jedo. Vsak dan. Trikrat. A to še ne pomeni, da imajo mame neomejene zaloge domišljije, ko ura udari pet.

Rešitev, ki mi je rešila živce, je bilo tedensko načrtovanje obrokov. Ob nedeljah zvečer sedem za mizo, odprem beležko ali telefon in si iz preteklih jedilnikov, najljubših receptov in trenutnega navdiha sestavim sedem večerij. Nakupovalni seznam nastane skoraj sam od sebe. In kar je najlepše: med tednom ni več tistega obupa ob pol šestih, ko vsi že godrnjajo od lakote, jaz pa strmim v hladilnik, kot bi v njem iskala razsvetljenje.

In potem je prišlo letošnje odkritje: cvrtnik na zrak. Vanj vržem piščanca, nastavim temperaturo in grem. Lahko se stuširam, pomagam pri domači nalogi ali samo sedim in gledam v prazno kar je včasih najbolj terapevtska stvar, kar jih obstaja. Čez dvajset minut je večerja pripravljena, jaz pa nisem stala ob štedilniku in mešala kot moja babica. Ljubim te, babica, ampak tvoj čas kuhanja "na roke" je za zdaj uradno v pokoju.

Povejte mi, kako izgleda vaš hladilnik, in povem vam, kako izgleda vaše življenje. Moj je bil dolgo časa prostor pozabljenih obljub: jogurt z datumom prejšnjega tedna, solata, ki je vmes postala tekočina, in sir, za katerega sem izvedela šele, ko je postal zelen. Vsakič, ko sem odprla vrata, sem dobila majhen opomin, da imam preveč obveznosti in premalo pregleda nad vsakdanom.

Ko je lani naš stari hladilnik začel hropsti kot naveličan stric na družinskem pikniku, sem vedela, da je čas za spremembo. Tokrat ne le tehnično, temveč tudi miselno. Odločila sem se za večji in preglednejši model. Izbrala sem ameriški hladilnik, ne zaradi prestiža, ampak zato, ker sem potrebovala nekaj, kar mi bo pomagalo imeti red tam, kjer ga prej ni bilo. Mož je ob ceni sicer dvignil obrv, a ko sem mu rekla, da je to investicija v moje duševno zdravje, je modro ostal tiho.

Zdaj prvič vidim vse naenkrat. Nič se ne skriva zadaj, nič ne propada v pozabi. Manj zavržem, manj impulzivno kupujem in veliko lažje sestavljam obroke, ker imam končno občutek, da obvladujem svoj kaos. In ja, včasih odprem vrata samo zato, da za trenutek pogledam v lepo urejen hladilnik in občutim tisti majhen, čisto moj trenutek zadovoljstva. Kaj naj rečem. Nihče ni popoln.

Največja sprememba ni bila zunanja. Ni se zgodila ob novi rutini, novi napravi ali novem sistemu. Zgodila se je nekje globoko v prsih, tam kjer tiho živijo krivda, nerealna pričakovanja in tisti trdovratni občutek, da mora biti življenje naporno, da šteje. Počasi sem začela opažati, da me ta logika ne vodi nikamor. Razumela sem, da je manj zapleteno lahko tudi bolj smiselno. Da poenostavitev ni znak lenobe, ampak prostor, ki ga ustvarim, da lahko normalno živim. Da čas zase ni razkošje, temveč osnovna potreba, ki jo predolgo ignoriramo.

Učila sem se novega ritma: da ni treba biti na razpolago vsako minuto, da je povsem v redu reči "ne zdaj", in da se nič hudega ne zgodi, če nekaj opravkov počaka na jutri. Ko sem to sprejela, se je napetost, ki me je leta držala v pogonu, počasi začela umikati.

Danes ob osmih zvečer sedem na kavč. Ne vsak dan in ne vedno mirna, a bistveno pogosteje kot nekoč. Odeja je mehka, čaj je vroč, knjiga potrpežljivo čaka, da jo odprem. Misel, da bi vstala in obrisala pult, se še vedno oglasi, ker vem, da tam čakajo drobtine. A ostanem. Zavestno. Brez tistega znanega občutka, da bi morala v tem trenutku početi nekaj koristnejšega.

Drobtine lahko počakajo. Jaz pa ne.

Naročnik je Enaa