Včasih je tako tudi pri reševanju težav ali konfliktov. Čeprav gre za posploševanje, se ženske pogosto drugače soočamo s težavami in stisko kot moški.

Ravno zaradi nerazumevanja naše različnosti, pride v odnosu do napačne interpretacije. In tako nas različnost razdvoji, namesto obogati. Ker sklepamo po sebi, ne moremo dojeti, da nasprotni spol morda reagira drugače in da to ni nujno slabo.

Ko nastopi konflikt v odnosu ali morda težava, ki ni povezana z odnosom smo ženske nagnjene k temu, da si želimo ravno takrat še več bližine in pogovora. Pomaga nam, da govorimo o svojih čustvih, da večkrat ponovimo isto stvar, da se izrazimo, da ravno takrat hrepenimo po stiku in ne maramo biti same. 

Ravno nasprotno moški ob takih trenutkih ponavadi rabijo samoto, mir in čas zase. Potrebujejo odmik, da razmišljajo, da določene stvari predelajo, da se zberejo in umirijo. Za njih to deluje enako pomiritveno kot za ženske pogovor. Zanje v tistem trenutku pogovor in bližina nista zaželeni. To pride na vrsto pozneje.

In tukaj pogosto pride do šuma v komunikaciji, do napačne interpretacije in enostranskih predvidevanj. Ženske v takšnih trenutkih ponavadi ta umik vzamemo osebno. Čutimo, da se partner odmika, zato nas zagrabi panika in se mu želimo še bolj približati. Mislimo, da je nekaj narobe in prevzamemo krivdo nase. Počutimo se zavrnjene in lahko nas postane strah, da nas bo morda zapustil, da se je zaprl pred nami, da nam ne zaupa, da nam nekaj skriva. Morda smo užaljene, ker mislimo, da noče rešiti konflikta in se pogovoriti. Morda rinemo v njega z istimi metodami za reševanje težav kot jih imamo same, a on potrebuje nekaj drugega.

On potrebuje nekaj časa zase in tega nam ni treba vzeti osebno. To ne pomeni, da je nujno nekaj hudo narobe. Njegov umik ne pomeni, da nas nima rad. Ravno nasprotno. Če moškemu znamo dati prostor, da zadiha in se na svoj način sooči s težavami, nas bo imel samo še bolj rad in bo hvaležen, da mu dopuščamo biti to kar je in spoštujemo njegove potrebe. Bolj, ko mu bomo vsiljevale svoje metode, manj nas bo poslušal, bolj se bo umikal.

Dajmo mu čas, ki ga rabi, da se potem vrne z zbranim umom in skomunicira težavo z nami.

Me pa ta čas, ko hrepenimo po pogovoru in bi dale vse za občutek povezanosti z njim, prevzemimo odgovornost za svoja čustva in umirimo paniko. Ni treba, da vse razrešimo na vrat na nos. Včasih je celo boljše, da nekaj prespimo in predihamo. Če se takrat počutimo same in želimo z nekom podeliti svojo stisko, pokličimo prijateljico in se zaupajmo njej ali pa napišimo vse, kar bi rade dale iz sebe na list papirja.

Če smo anksiozne, ker mislimo, da bo umik trajal v nedogled, izrazimo svoj občutek, a brez pritiskov in slabe volje. Samo sporočimo mu, da smo tam za njega, ko bo pripravljen. Da bi nam pogovor ogromno pomenil, a razumemo, da tega ne moremo izsiliti. S partnerjem se lahko dogovorimo, da se bomo pogovorili pozneje, da se počutimo varne in razumemo, da ta umik ni nujno nekaj slabega oz. niti ni nujno povezan z nami.

Moški pa morajo hkrati razumeti, da govorjenje in bližina, ki ju ženska takrat potrebuje, niso teženje, ampak samo njen način reševanja težav in soočanja s stisko. Čeprav se moški zelo pogosto usmeri v praktično reševanje problema, je včasih tisto, kar ženska rabi od njega samo to, da jo posluša. Ko za moškega ta potreba po govorjenju ne bo več samo naporno pritoževanje, bo ženski lahko ponudil varnost in stabilnost.

Tako bomo lahko drug drugemu stopili nasproti in razumeli, da ni treba, da govorimo druge jezike, če vklopimo prevajalnik odprtega srca, empatije, spoštovanja in sprejemanja.