Pozdravljeni!

Najprej bi vam rada povedala, da je vaše nezaupanje popolnoma razumljivo. Ljudje se v partnerskem odnosu želimo počutiti varne in ravno občutek varnosti je tisti, ki ga vi, zaradi dejanja vašega moža, nimate več.

Da lahko človek po takem dogodku znova vzpostavi zaupanje v svojega partnerja, mora dobiti občutek, da je v odnosu znova varen, za kar pa je potrebno predvsem veliko pogovorov in tudi novih izkušenj s partnerjem, ki govorijo v prid ponovnemu zaupanju.

In poznam mnogo parov, ki jim je to uspelo. Zato ni torej nič narobe s tem, da si želite, da vajin odnos preživi in tudi, da verjamete, da se situacija ne bo ponovila. To nikakor ne pomeni, da ste neumni, temveč da si res iskreno želite ostati v odnosu s svojim partnerjem, ker ga imate radi.

Je pa to, ali bosta uspela ta odnos dejansko pokrpati, odvisno od vaju obeh in predvsem od tega, ali bosta znala vzpostaviti konstruktivno komunikacijo glede samega varanja in tudi glede občutkov, ki so mu sledili.

Pravite namreč, da se o tej temi zaenkrat ne pogovarjata, oz. da sta poskušala, pa ni šlo in sta zato zadevo pometla pod preprogo. To žal ni najboljši znak, ki bi kazal na to, da bo odnos obstal ali celo, da bi lahko postal bolj trden. Je prej recept za začetek krhanja odnosa ali celo ponovitve dogodka. Nekomunikacija o tej temi torej vsekakor ni način, s katerim bi lahko znova vzpostavila izgubljeno zaupanje in postavila boljše temelje vajinemu partnerstvu. Ravno nasprotno.

Zato se morata nujno in čim prej začeti pogovarjati o tem, kaj je vašega moža gnalo k varanju ter predvsem o tem, kakšni so bili vajini občutki v odnosu, preden je do varanja prišlo, ter tudi po tem, ko se je zgodilo (in izvedelo). Pri čemer je enako pomembno, da dobite priložnost, da podelite svoja čustva in občutke s svojim možem sami, kot tudi, da to priložnost date njemu.

Pri tem vam polagam na srce, da mora tak pogovor potekati brez obsojanja in obtoževanja (na tak način se tako ali tako vaš mož ne bo želel pogovarjati z vami), raje naj vsak od vaju govori o sebi, svojih čustvih, potrebah in željah ... Poskušajte dati v teh pogovorih zamero do moža (vsaj začasno) na stran in ga poslušajte, kaj vam ima povedati.

Sprašujta pa se tudi, kje so možni razlogi za varanje, ki se je zgodilo. Je možno, da se je v vajinem odnosu pred tem dogodkom dogajalo kaj, kar bi lahko do varanja pripeljalo? Sta morda imela kakšna nesoglasja, je bil odnos za koga od vaju na katerem področju nezadovoljujoč ali sta bila morda pred kakšno veliko in pomembno odločitvijo (npr. odločitev za še enega otroka, novo službo, selitev). Bi lahko bila romanca vašega moža zunaj vajinega odnosa zgolj odgovor na takratno dogajanje?

Ne pravim, da je njegovo dejanje opravičeno. Želim zgolj osvetliti dejstvo, da obstaja nek tako imenovan "dober" razlog, da je do varanja prišlo in da je pomembno, da ga skupaj s partnerjem čim prej poiščeta ter začneta delati na njem, saj sicer obstaja velika verjetnost, da bo do varanja prišlo znova, kar bi lahko pomenilo začetek konca vajine veze.

Bi pa rekla, glede na to, kar pravite, torej, da vama pogovarjanje o tej temi ne gre najbolje, da morda za vaju ni slaba ideja, da bi ta pogovor opravila pri strokovnjaku za partnerstvo (zakonski ali družinski terapevt). Ta vama bo pomagal pogledati, kaj se je v resnici dogajalo v vajinem odnosu pred varanjem in kje so lahko morebitni razlogi za nastalo situacijo. Predvsem pa vama bo pomagal ubesediti in izmenjati občutke, do katerih je prišlo zaradi dogodka, kar je ključno za nadaljevanje vajinega odnosa.

S takim načinom reševanja vajinega problema bosta imela veliko večje možnosti, da uspešno premagata izziv, pred katerim stojita. In iz svojih terapevtskih izkušenj vam lahko povem, da je samo s takim načinom to zares mogoče.

Obstaja mnogo primerov parov, pri katerih je varanje, ravno zaradi zrele in iskrene komunikacije ter želje po reševanju odnosa, postala najboljša možna stvar, ki se je zgodila njihovem odnosu (kakor se to hecno sliši). Saj je pokazalo na ključni problem v njihovem partnerskem odnosu, ki so ga nato uspešno naslovili in tudi rešili ter posledično vzpostavili bolj trdne temelje svoji zvezi in s tem tudi bolj spoštljiv in lepši partnerski odnos.

Seveda pa na drugi strani tak pristop k težavam, torej z iskreno komunikacijo, lahko pokaže tudi na nepremostljive razlike med partnerjema ali celo nezrelost enega izmed partnerjev. Zato se mnogi bojijo iskrenega pogovora, saj jih je strah, da bi izvedeli kaj, česar nočejo, ker bi to lahko pomenilo razhod.

Ampak sama pravim, da je več vredna resnica, kot življenje v laži ali iluziji. Informacija, da s partnerjem nismo kompatibilni, ali da ne zmore biti v partnerskem odnosu, je namreč izredno dragocena, saj nam daje možnost izbire. Šele, ko vemo, pri čem smo, se lahko odločimo, ali si želimo biti v takem partnerskem odnosu ter predvsem, ali si želimo biti v odnosu s takšnim partnerjem, ali si od življenja in odnosov morda želimo več in bomo svojo srečo raje poiskali s kom drugim.

Zato bi rekla, da je najbolje, kar lahko naredite za sebe in za odnos s svojim možem, iskrena komunikacija. Ta vam bo namreč razkrila to, kar sprašujete mene: ali vajin odnos lahko preživi.

Držim pesti za vas, da čim prej pridete do svojih odgovorov!