Vsakdo izmed nas se skoraj vsak dan sreča s tistim klasičnim vprašanjem: »Kako si?« In najbolj pogost odgovor, ki ga damo je: »V redu.« Pa ste se kdaj zalotili, da ste tako odgovorili tudi takrat, ko ste se počutili kot prava razvalina in je v vas divjala nevihta čustev? V današnjem tempu življenja namreč vse prevečkrat svoje resnično počutje skrivamo - ker ne želimo, da bi se drugim smilili, ker smo tako naučeni že od malega, ali pa le ne želimo biti v očeh drugih nemočni in ranljivi.

Največkrat svoje počutje skrivajo introvertirane osebe, ki jim je neprijetno svoja resnična čustva deliti z drugimi. Takšni so tudi perfekcionisti, ki veliko zahtevajo od sebe in jim izražanje negativnih čustev predstavlja poraz. Podobno je tudi z visoko odzivnimi posamezniki, ki si nalagajo velike odgovornosti in se jim zdi, da bi resnična čustva razkrila, da v resnici niso tako močni, kot se kažejo.

Najpogostejši razlogi za skrivanje stiske in težjih čutenj

- Obremenjenost z lažno podo popolnosti Nekateri so prepričani, da jih drugi ocenjujejo le na podlagi zunanje podobe. Če ta po njihovem mnenju ni popolna, mislijo, da bodo s trani drugih zavrnjeni oz. da jih ne bo maral nihče. Zato se zatečejo v kamuflažo za večnim nasmehom in prisiljeno dobro voljo, tudi če se zadaj skriva vse drugo. Takšno stanje pa je na dolgi rok težko vzdrževati. 

- Sramovanje svojih težav. Dejstvo je, da nekateri na čustvene težave drugih še vedno gledajo s predsodki. In tega se zavedajo tudi tisti, ki trpijo za nasmeškom. Morda imajo privzgojeno mišljenje, da si šibak, če ti življenje zamaje tla pod nogami ali pa jim v mislih še vedno odzvanja stavek domačih, naj ne pokažejo drugim, ko jim je hudo.

-  Ne želijo obremenjavati drugih Nekateri imajo že po naravi stoično življenjsko držo, ki jim preprečuje, da bi lahko sploh koga prosili za pomoč. Ali pa se jim zdi, da se bodo drugim po nepotrebnem vsiljevali s svojimi težavami. Če je v ospredju slaba samopodoba, se velikokrat razlog skriva tudi v strahu pred zavrženostjo – bojijo se, da jih bodo drugi zapustili, če bodo pokazali ranljivost.

Vloga primarne družine in čustva

Ali bomo čustva pri sebi prepoznavali in jih uspešno regulirali, je v največji meri odvisno od primarne družine. Oče in mama nas od najzgodnejših let učita o žalosti, jezi, veselju, strahu, le da se to dogaja povsem nezavedno in spontano. Skozi leta odraščanja ponotranjimo tudi številne vzorce razmišljanja in prepričanj. Mnogi tako iz družine prinesejo prepričanje, da so čustva nevarna in da jih je potrebno skrivati, saj imajo v nasprotnem primeru drugi nad nami večjo moč. Če to poslušamo dalj časa, bomo svoje občutke zagotovo skrivali, na zunaj pa bomo kazali le naš ’pokerski obraz’, ki ne bo izdajal ničesar. Druga skrajnost pa je ta, da bomo pozitivne občutke izražali, druge pa potlačili in skrili.

Zakaj je lažni nasmešek nevaren?

Dejstvo je, da vse tisto, kar v sebi zanikamo in potlačimo - žalost, jezo, razočaranje, občutke nemoči, obupa, ne izgine samo od sebe, pač pa ostane globoko v nas. Morda se potlačenih vsebin niti ne zavedamo, se pa te lahko izražajo v povsem drugačnih oblikah - razvijemo fobije, postanemo tesnobni ali zagrenjeni in podobno. Na dolgi rok (to so lahko dolga leta skrivanja resničnih občutij) pa ob sprožilnem dejavniku vse tisto, kar smo dolgo časa tlačili, vznikne na dan -  in to v precej intenzivni obliki. Pa s tem ne mislimo besa, ampak kot težje čustvene motnje, depresije, v nekaterih primerih tudi psihoze. Ali pa se potlačena čustva izrazijo skozi somatske bolezni - alergije, kronične bolečine, rak, različna vnetja, rak ... Zato je nujno potrebno, da vsa čustvena stanja znamo prepoznati in jih izraziti, ko se pojavijo. Če ste jezni, to povejte. »Jezna sem, prav znorela bi, ker mi to dela.« Če ste žalostni, to izrazite »Žalostna sem, že dva dni jočem.« Če ste veseli, to pokažite.  »Srečna sem in ponosna na ta uspeh.«