Ločitev je za vsakega posameznika boleč dogodek. Številne ženske  so se primorane soočiti tudi s stigmo, da je zagotovo z njimi nekaj narobe, da so težavne. Marsikatera ne prejme čustvene podpore niti s strani bližnjih. S kakšnimi občutji se soočajo ob tem, kako se z njimi spopasti?

Pri ločitvi se velikokrat pojavlja vrsta različnih čustev, ki tvorijo svojevrsten vrtiljak. Najpogostejša čustva na začetku pa so ponavadi žalost, jeza, osamljenost, zavrnitev, sram, strah, krivda in nezadostnost. Kasneje pa lahko ta težka čustva nadomestijo občutki hvaležnosti, olajšanja, postopnega veselja in večje samozavesti.

Da bi se lahko ločene soočile s temi čustvi, je pomembno, da ženske naredijo refleksijo in razmislijo, katera čutenja so njihova in katera čutenja so posledica vpliva drugih ljudi in okolice. Prav tako pomaga pri soočanju s procesom ločitve zapisovanje teh občutij, saj lahko tako bolj objektivno pogledamo na situacijo in razumemo, kaj je naše in kaj ne.

Ena izmed poti je iskanje podpore pri družini, prijateljih in strokovnjakih, ki lahko pomagajo pri obvladovanju občutkov in dajo koristne nasvete za premagovanje stigmatizacije. Pomembno je tudi, da si zastavijo cilje in izberejo strategije za izboljšanje samopodobe ter samozavesti. To lahko vključuje osebno rast, pomoč drugim in vzpostavljanje novih odnosov.

Želela pa bi poudariti, da je zelo pomembno, da si posameznice, ki se soočajo s procesom ločitve, predvsem dovolijo vzeti čas. Se zavedajo, da (na žalost) ni točno določenega datuma, ko bo bolečina postala manjša ali je ne bo več in bo boljše. Čas, ki ga potrebujejo za okrevanje, je odvisen od številnih dejavnikov. Odvisen je od dolžine zakona, načina ločitve, podpore okolice, lastnih občutkov, lastnega spoprijemanja s težkimi situacijami, prisotnosti otrok v zakonu ...  Zato je pomembno, da ne hitite s procesom in si vzamete čas za okrevanje.

Verjetno je najpogostejši občutek, s katerim se soočajo, občutek, da niso dovolj dobre?

Res je, občutek,da nismo dovolj dobri, je pogost in se lahko pojavi v različnih situacijah, kot so razpad zakonskega odnosa, neuspeh na delovnem mestu, težave v odnosih s prijatelji ali družino in še bi lahko naštevali. Skratka, ponavadi se pojavi, ko nam nekaj, za kar je pričakovano, da bi nam moralo uspeti, ne uspe. Včasih se lahko ta občutek pojavi zaradi primerjanja z drugimi, z nami samimi v preteklosti ali s pričakovanji drugih ljudi. V primeru ločitve se ta občutek lahko še poglobi zaradi močnih čustev, ki spremljajo razpad zveze, kot so žalost, jeza, strah in občutek osamljenosti. 

Pomembno je vedeti, da občutki niso dejstva in kamen ter da jih je mogoče spremeniti. Ena od možnosti za premagovanje občutka, da nismo dovolj dobri, je, da se osredotočimo na svoje lastne vrednote in dosežke ter da se naučimo ljubiti sebe takšne, kot smo. Pomembno je tudi sprejeti dejstvo, da smo vsi ljudje in da vsi delamo napake ter se zavedati, da so napake neizogibne. Prav tako pa da jih lahko popravimo na način, ki je za nas najbolj primeren.

 Je še kakšna stigma, s katero se po ločitvi pogosto soočajo ženske?

Zelo močna je običajno stigma sramu in neuspeha, saj se ločitev v naši družbi velikokrat dojema kot neuspeh in poraz. Posledično lahko pri ločenih ženskah to povzroči občutke sramu in nezadostnosti.

Marsikdaj poročajo tudi o stigmi obtoževanja in krivde. Predvsem v smislu, da so same krive za ločitev in da se niso dovolj potrudile za zakonski odnos ter (glasno obtoževanje) da bi se morale bolj potruditi.

Na koncu je pomembno omeniti še stigmo osamljenosti, ki jo pogosto doživljajo ločene ženske, saj se lahko mnogi oddaljijo od njih. To pogosto vodi v izgubo socialne mreže, ki je bila povezana s prejšnjim zakonskim odnosom. To lahko privede do občutkov osamljenosti in izolacije, kar lahko oteži oblikovanje novih odnosov.

Ali je vse to zgoraj pogosto tudi eden od razlogov, zakaj marsikatera vztraja v nesrečnem zakonu, ker se boji, kaj bodo rekli drugi?

Lahko je to razlog, je pa zelo odvisno od tega, kakšna je ta ženska prej. Če imamo eno žensko, ki se zaveda svoje vrednosti in ki določenih stvari ne bo trpela, potem bo ta odšla, ne glede na to, kaj bo rekla okolica. Medtem pa, če imamo eno, ki je zelo negotova vase in na splošno gleda na mnenje drugih in se obremenjuje s tem, kar bodo rekli drugi, je več možnosti, da bo zaradi ugleda ostala, ne glede na to, kakšen je odnos. Gre pa seveda spodaj za zelo močne procese, od soodvisnih odnosov naprej.

Zagotovo pa so lahko strah strah pred stigmatizacijo in občutki sramu, krivde ali neuspeha ena izmed točk, zaradi katerih se lahko ženske sprašujejo, ali bi ostale v nefunkcionalnem, nesrečnem ali zlorabljenem zakonu, tudi če se želijo ločiti. Skrbi jih, kako jih bodo dojemali drugi –  to vključuje družino, prijatelje, sodelavce in družbeno okolico. Bojijo se, da bodo obtožene, obsojane ali odrinjene. Poleg tega lahko strah pred finančno nestabilnostjo, izgubo socialne mreže in drugimi stresnimi izzivi, povezanimi z ločitvijo, ženske tudi odvrača od sprejemanja odločitve za ločitev. 

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je ločitev ena izmed težjih odločitev v življenju človeka, ki vključuje veliko sprememb in izzivov. Vendar pa je tudi pomembno, da se osredotočimo na svoje dobro počutje in dobrobit ter poiščemo podporo, ki jo potrebujemo za prehod na novo življenjsko pot.

Pogosto so ženske tiste, ki postavljajo neprimerna vprašanja drugim ženskam. Je morda v ozadju tudi strah: Če se je zgodilo njej, se lahko tudi meni?

Lahko je eden od razlogov, zakaj drugi postavljajo neprimerna vprašanja, tudi strah, da bi se to zgodilo tudi njim. Strah pred tem, da bi se lahko takšni ženski zgodilo enako, je lahko nadvse močan čustven poganjalec. Ko se soočamo s tveganjem, da se nam zgodi nekaj, kar je boleče, težavno ali neprijetno, se lahko zgodi, da postanemo znatno bolj občutljivi in se odzovemo z različnimi obrambnimi strategijami. Ena od takšnih strategij je iskanje potrditve od drugih, da se nam to ne bo zgodilo. V odnosih je ta strategija skrajno neprimerna, saj s tem prizadenemo drugega.

Če se soočamo s takšnim strahom, je kljub temu najpomembneje, da ga rešujemo pri sebi, ne pa pri drugih. Treba se je zavedati, da lahko takšna vprašanja zelo prizadenejo, hkrati pa je tudi res, da so vsi zakoni in razmerja drugačni ter da je vsaka situacija edinstvena. Zato je bolj smiselno, da se osredotočimo na lastne potrebe, probleme in želje ter poiščemo podporo in rešujemo težave pri sebi, namesto da iščemo krivdo pri drugih ali se primerjamo z njimi.