Draga gospa Mama,

Opazovanje otroka, ki mu ne morate pomagati je prav gotovo eden najtežjih občutkov, ki ga starš kadarkoli v življenju občuti. Zato verjamem, da vam ni lahko in, da situacija, ki jo opisujete, resno vpliva na vaše počutje in posledično življenje. Zato je skrajni čas, da se nekaj v tej situaciji spremeni. In, ker sina, kot ste ugotovila že sama, ne boste mogla spremeniti, je edina možnost, ki vam ostane, da spremenite vaš pristop. A preden lahko spremenite pristop, morate seveda najprej zares videti, kaj se pravzaprav v vaši situaciji dogaja.

Zato jo poglejva:

Pravite, da sina rešujete pred »propadom« tako, da mu plačujete najemnino, nosite hrano in generalno skrbite zanj, kar lahko razumem, da počnete, ker vas skrbi zanj in mislite, da si bo, če ga prepustite samemu sebi, uničil življenje. A v resnici mu s tem, ko mu »pomagate«, pravzaprav ne pomagate, ampak mu delate veliko škodo. S svojo pomočjo mu namreč znova in znova jemljete priložnost, da se nauči ravnati drugače in predvsem, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in posledično za svoje življenje.

Kako to počnete? Vsakič, ko fant zaide v težave, se tam čudežno pojavite vi in mu pomagate ublažiti posledice njegovih dejanj ali slabih odločitev. Zaradi tega v preteklosti verjetno nikoli ni zares prišel do situacije, ko bi se moral soočiti s posledicami svojih odločitev in se preizkusiti v svojih zmožnostih za reševanje nastale situacije. Prav tako pa, kljub temu, da se je odselil na svoje, ni zares rabil prevzeti skrbi zase. 

Namesto tega, da bi se naučil, da njegova dejanja prinesejo določene posledice in, da jih bo moral rešiti sam, se je zaradi vaših nenehnih intervencij naučil, da lahko počne, kar ga je volja, brez da bi trpel za posledicami svojih dejanj, saj boste te posledice omilila vi: mu dala nekaj denarja, mu prinesla topel obrok, mu plačala najemnino  ... In tu verjetno tiči razlog, da si še ni poiskal službe, da si ne kuha, da ne živi odraslega življenja ... Na nek način torej vi s svojo pomočjo ohranjate sinovo življensko situacijo takšno, kakršna je, točno tako, ki vam ni všeč. Jasno je, da tega ne počnete nalašč (temveč izključno iz skrbi in ljubezni do vašega sina), a končni rezultat je enak, kot če bi to počela namerno: sinu na nek način (ironično), ne pustite odrasti, čeprav je to vaša največja želja. Zato je skrajni čas, da prenehate skrbeti zanj in namesto tega začnete skrbeti zase. Za začetek tako, da se vzamete resno, ko pravite, da imate te situacije dovolj in z njo prenehate.

Verjamem, da je tisto, kar vas pri tem ovira vaš strah pred tem, da bi sin morda brez vaše pomoči popolnoma zabredel. Verjetno pa je prisoten tudi vaš strah pred njegovimi izpadi, ki se zgodijo, ko mu z možem zavrneta pomoč.  A tu boste morala biti pogumna in zaupati, da je edina možnost in priložnost, da bo vaš sin kadarkoli v svojem življenju zaživel kot odgovoren odrasel le, če boste spustila kontrolo nad njim in njegovim življenjem, ki jo držite z »reševanjem« njega ter to odgovornost predala nazaj v njegove roke. To pa lahko naredite preprosto tako, da se skupaj z možem in s sinom vsedete in pogovorite, v tem pogovoru pa mu poveste, da vas skrbi zanj a, da z možem ne moreta in ne želita več skrbeti zanj na način na kakršnega sta skrbela do sedaj, saj vaju to spravlja v stisko. Povejta mu, da sta prišla do spoznanja, da to škodi vama in tudi njemu in sta se zato odločila, da bosta s to skrbjo prenehala, kar pomeni, da ga bosta prenehala finančno podpirati in oskrbovati s hrano, saj je dovolj star, da to počne sam.

Če še vedno skrbita za njegovo najemnino ali finance mu povejta, do kdaj mu bosta to finančno pomoč še zagotavljala (torej kdaj bo od vaju prejel zadnje nakazilo) ter tudi,  da po tem datumu pričakujeta, da bo za svoje finance in preostale vidike svojega življenja (npr. toplo prehrano) poskrbel sam. Seveda je pomembno, da so ti termini realni torej, da ima fant dovolj časa, da si lahko najde drug vir prihodka (in ko rečem realno, to res pomeni realno npr. tri mesece in ne eno leto), ne smejo pa biti prekratki, saj bi lahko nenadna izguba »prihodka« pomenila krizo, ki bi jo težko prebrodil sam, glede na to, da v času odraslosti še ni bil zares samostojen.

A pri tem je v prvi vrsti pomembno, da so ti termini sprejemljivi predvsem za vaju z možem: če sta pripravljena dajati pomoč samo še en mesec, je lahko rok tudi en mesec, pomembno je le, da obstaja neko »prehodno« obdobje v katerem se ima sin možnost reogranizirati in prevzeti odgovornost zase ter predvsem, da so ti roki jasno opredeljeni in nenazadnje, da se jih, ko jih enkrat določite tudi držite. Dobrodošlo je, če sinu v tem pogovoru povesta tudi, da ga imata oba z možem rada in, da mu želita vse najboljše. In tudi če se ne bo strinjal z vama glede vajine ukinitve pomoči, če bo morda protestiral ali se jezil, morata ostati trdna v tem, da je to za vaju edina možna rešitev in, da verjameta, da je dobra za vaju in predvsem, da je dobra zanj, saj jo s tem pridobil neprecenljivo življensko izkušnjo.

Pomembno pa je tudi, da razumete, da morda način življenja, ki ga bo izbral zase, ne bo po vaši meri ali v skladu z vašimi prepričanji in vrednotami. A je res ključno, da izbiro o tem, kako bo živel svoje življenje, prepustite njemu. Dokler ta pot ne obremenjuje več vas (finančno), bi moralo biti to za vas sprejemljivo. Torej ključno za vas je, da čim prej ukinete vse aktivnosti »pomoči« v odnosu do sina, ki tako ali drugače »rešujejo« njegovo situacijo in mu s tem date priložnost, da sam poskrbi zase. Sebi pa priložnost, da končno zaživite svoje življenje. In tu bo prišla do izraza vaša prava in resnična starševska ljubezen, ki se bo pokazala v tem, da boste kot starš sposobna zdržati svojo bolečino ob tem, ko boste gledala svojega otroka, kako bo osvajal boleče lekcije, da bi se naučil biti odrasel, in predvsem v tem, da mu te bolečine ne boste poskušala odvzeti!

To pa je tudi starševstvo v pravem pomenu te besede, saj boste s tem sinu sploh dala priložnost, da se nauči tistega, česar se mora v svojem življenju naučiti, da bo lahko živel kot odgovoren in odrasel človek. Da boste vse to lažje »zdržala« pa vam priporočam, da svojo pozornost od sedaj naprej namesto na svojega sina, usmerjate nase in na vprašanje. »Česa si jaz želim?«.  Poiščite si kakšen zanimiv hobi, z možem uvedita tedenske zmenke, se odpravita na kakšen izlet, predstavo ali plesni tečaj. Morda oživite svoj vrt, pričnite šivati, se vključite na kakšno vadbo ali kaj tretjega (če vas kaj od tega seveda veseli).  Denar, ki sta ga do sedaj dajala sinu pa porabite za nakup novih oblačil, za počitnice, toplice, potovanje, ali nakup česa, kar ste dolgo odlagala ali si že dlje časa želite. Skratka počnite vse, kar vas veseli ali, kar ste si želela početi v preteklosti pa niste našla časa, ker ste svoj čas in energijo usmerjala v skrb za sina.

Predvsem torej osmislite svoje dneve, saj je to nujno za vaše dobro počutje, hkrati pa vam bo to v veliki meri pomagalo držati fokus na sebi, namesto na sinu in na tem, kako živi svoje življenje. To pa vam bo, verjemite mi, prineslo neprecenljiv občutek olajšanja, svobode in sreče. Stranski učinek vašega fokusa na sebi pa bo, da se bo sin sčasoma postavil na svoje noge in boste uvidela, da zmore tudi sam. Morda na svoj način, a zmore. Samo zaupajte.

Vam želim, da bi šlo čim bolj gladko!