Lažje je, da se pred drugimi delamo superiorne, ker imamo morda občutek, da lahko rešimo vse, le sebe ne. Ali pa zgolj sledimo potrebi in vzgibu, da ljudi predalčkamo po lastnih merah kvadratov, čeprav teh, obstaja več vrst? Morda je problem zgolj v tem, da sem bila že od nekdaj zares slaba v matematiki.

Se sploh zavedamo svojih lastnih obrambnih mehanizmov? Ne govorim o tem, da bi morali iskati ljudi, ki jih nimajo, ker jih imamo vsi. Govorim o strahu, ki ga zadnje čase zaznavam posebej pri ljudeh, ki se razglašajo za inteligentne in izobražene. Pri ljudeh, v sredini katerih se bojda gibljem tudi sama. Razglašamo, kako ne prenašamo obsojanja, a trenutek za tem kažemo s prstom. Govorimo, da je treba sprejemati drugačnost, a kaj nam pomaga, če smo se pripravljeni soočiti z dejstvom, da so v svetu vedno obstajali begunci in migracije, ne moremo pa sprejeti, da ima nekdo poleg nas drugačno mnenje? Smo postali občutljivi?

Življenje se obrača, prav tako pa tisto, kar damo in oddajamo. Zadnje čase vedno bolj padam v situacije, in to ne s prijatelji, temveč zgolj z znanci, ko mi tako rekoč na cesti začnejo razlagati svojo osebno življenjsko zgodbo. Potrebovala sem več let, da sem se zavedala tega samodestruktivnega vedenja in dejstva, da sem kot spužva, ki vpija tuje emocije. Ne zgolj na empatični ravni, temveč na nivoju, ko mi telo v trenutku zavibrira s takšno frekvenco, ki mi je zdaj postala že poznana. Moja težava, seveda je moja. Vendar iščem razmerje, mejo med tem, kar je zdravo in tem, kar ni več. Kje je ločnica in kaj jo povezuje? Pravzaprav ni nič od tega zdravo. 

Ljudje se moramo začeti zavedati, da pripovedovanje težkih stvari neznancem, celo prijateljem do te mere, da jih utrudiš, ni ne zdravo, še manj pa prebavljivo. Sama pa se moram začeti zavedati, da ni moj življenjski smisel, da rešim prav vsako dušo, ki se prikaže pred menoj. Konec koncev si nisem zbrala poklica psihologa ali psihiatra prav iz tega razloga. Vendar mi je življenje nenehno metalo pred oči takšne in drugačne situacije, z različnimi ljudmi, ker si očitno nisem bila sposobna priznati ali pa zgolj postaviti ogledala pred seboj. 

Preveč zahtevam od življenja. In morda sem prav jaz ta oseba, morda imam prav jaz to lastnost, ki jo velikokrat mečem drugim pod nos. Preprosto, niti jaz ne znam sprejeti ljudi takšnih, kot so. Hočeš nočeš na koncu prideš do dejstva, da prav vedno lahko najdeš nekaj, kar te na človeku zmoti. Ste kdaj opazili, kako hitro najdemo slabo stvar pri nekomu, ki nam ni pri srcu? In zgodi se tudi človeku, ki je v celoti in večino časa pozitivno naravnan. Pozitivno naravnan, ne sprejema pa sebe v celoti. Zato si postavljam ogledalo. Vedno sebi, s pomočjo drugih. Ker konec koncu, ni važno, kaj se ti zgodi, temveč, kako se odzoveš na to. Sreča ni zunanji dejavnik ampak je temporalno čustvo, znotraj tebe. Spet pridemo do dejstva, da smo sami sebi največkrat največji problem. In problem pri meni je meja, ki je nisem nikoli poznala. Vedno je bilo nič ali sto procentov. Nikoli ni bilo polovičarstva, vedno sem pretiravala in skakala iz ene skrajnosti v drugo. Zato je na meni, da morda tokrat prvič, pa vendarle nekje začnem.

Rada bi bila ena od tistih, ki bi ljudem povedala, da ni nič narobe, če se zlomijo, četudi še lep čas ne bodo zmožni vstati. Rada bi bila ena od tistih, ki bi bila zmožna potegniti racionalno črto. In dejstvo je, da ni vsakemu izmed nas usojeno pasti in se v trenutku pobrati. Nekateri potrebujejo dlje časa. In med tem, ko se sama morda zavedam vseh dejstev in jih poznam, ker samovšečno menim, da sem dovolj razgledana, so drugi šele na poti samospoznavanja in samorealizacije. 

Nobene pravice nimam, da ljudi podcenjujem, ker morda ta trenutek še ne vedo tistega, kar vem jaz, morda pa sem zgolj ignorantska, ker ne vidim še druge strani: tudi sama se od drugih še vedno učim in zdaj tudi upam, da se nikoli ne bom nehala. Ko ugotovimo, da so ljudje le naše ogledalo, ogledalo tega, kako se znamo ceniti in ravnati sami s sabo, lahko čutimo zgolj hvaležnost. Hvaležnost do tega, da nam življenje ponuja izzive, prek katerih se lahko razvijamo in rastemo.

Kaj pravzaprav imamo na koncu, če ne odnosov? Trenutkov, ki nas obdajajo, vendar vedno znova in znova pustimo, da se nam izmuznejo mimo? Ljudje, v svojih najhujših trenutkih rečejo, da na koncu ostanemo le sami s sabo. Globoko verjamem, da temu ni tako. Smisla drug brez drugega ne bi imeli in premalokrat se zavedamo tega. Brez odnosov se ne bi se mogli učiti drug od drugega in spoznavati stvari na nivoju, ki jih v knjigah, s teoretičnim znanjem, ne dobimo. V tem vrtiljaku življenja so edina otipljiva stvar odnosi; zmešani, zvedavi, nori, utrgani, srečni in malo manj srečni. Kakršni koli že so, definirajo nas mnogo bolj, kot si upamo priznati.