Ko se v življenju osamosvajamo, moramo v nekem trenutku pretrgati tudi popkovino, ki nas veže na starše. To seveda ne pomeni, da v čustvenem smislu nismo več povezani, ampak da znamo stopiti na svoje noge, s starši pa še vedno ohranjamo stike, jih vsake toliko obiščemo in na različne načine ohranjamo povezanost ter čustveno bližino. A včasih se zgodi, da posameznik zaradi globljih razlogov ne zmore od doma ali pa od doma vseeno odide, a ob tem še vedno potrebuje prekomerno čustveno podporo staršev. Ta pojav lahko opazimo pri obeh spolih, se pa tokrat osredotočamo na moške, ki so v tem pogledu vsem znani kot 'mamini sini'.

Očitna navezanost matere in sina se z vidika njegove partnerke na začetku zveze morda zdi nekaj pozitivnega in lepega. A sčasoma lahko začnemo opažati, kako nezdrav je ta odnos. V takšnih primerih je mama osrednja figura, ki igra v sinovem življenju zelo pomembno vlogo, partnerka pa skozi leta ostaja vedno bolj postranski lik. 

Kako se takšen odnos kaže s strani partnerja?

Želi si vsakodnevnih stikov z mamo bodisi po telefonu in prek video klicev ali osebno, če živita blizu.

Želja mame je visoko na lestvici prioritet. Ne glede na to, kakšne načrte imata s partnerko, če bo mama potrebovala pomoč ali le družbo, jih bo zelo verjetno prilagodil mami v prid.

Težave ima pri sprejemanju odločitev brez mame. Pogosto jo sprašuje za mnenje in jo prekomerno vključuje v svoje življenje.

Morda ga na mamo vežejo tudi finance, kar je lahko dvostransko. Je finančno odvisen od mame ali pa mami on finančno pomaga.

Kaj storiti v takšni zvezi?

Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da je težava enostavno rešljiva in da se mora partner samo malce osamosvojiti, so takšne stvari veliko globlje. Prekomerna (tudi patološka) navezanost na mamo ima globlje vzroke, ki so vedno del družinskega sistema. Takšen sin je bil lahko mamin čustveni partner zaradi fizično in/ali čustveno odsotnega očeta, ki svoji ženi ni znal, niti zmogel biti mož. Močna navezanost se pogosto razvije tudi v primeru, ko očeta zaradi različnih razlogov (smrt, selitev ...) ni bilo. V ozadju se tako pogosto skrivajo težke teme, povezane z močnimi čustvi, kar se ne da razrešiti čez noč. Kaj storiti?

Razmislite, ali lahko obvladate njegovo odvisnost od matere. Pogovorite se o njegovi družini in odnosih ter skušajte razumeti, kaj se skriva zadaj. Je ljubosumna? Je prekomerno navezana nanj? Kako pomembno vlogo ima v njegovem življenju? Kako jo doživlja on sam?

Spodbudite ga k določanju prioritet. Vprašajte ga, kako si želi preživeti življenje. Je pripravljen in sploh zmožen funkcionalne partnerske zveze ali želi preživeti življenje z mamo? On je tisti, ki mora postaviti stvari na svoje mesto. Če sta poroka in ustvarjanje družine na njegovi listi želja, vas bo moral postaviti pred svojo mamo.

  Če se znajdete v takšni partnerski zvezi, morate najprej ugotoviti, kaj je za vas še sprejemljivo in kaj ne ter postaviti jasne meje. Dejstvo pa je, da se v nekaterih primerih partnerji kljub vsemu odločijo za mamo in zaključijo partnerski odnos. V tem primeru ne gre kriviti sebe, pač pa globoke nerazrešene čustvene vsebine, ki prevevajo njegovo družino.

Svojo izkušnjo nam je zaupala 34-letna Eva, ki je kar osem let vztrajala v zvezi s partnerjem, ki je bil prekomerno navezan na svojo mamo. Na začetku zveze se mi še niti ni zdelo, da je njun odnos problematičen. Na nek način se mi je zdelo fino, da se razumeta, saj ni hujšega kot družinske razprtije. A skozi leta sem izkusila nenehno vojno za položaj. Začelo se je tako, da sva morala vsak vikend hoditi k njim domov, potem je prišel na idejo, da bi hodili poleti skupaj na morje ... Ko takole razmišljam, se mi zdi, da se je skozi leta vse še bolj stopnjevalo. Klici so bili zelo pogosti tako z njene kot z njegove strani. Vse jo je zanimalo: kaj dela, kaj je jedel in kako se počuti. Kot da je otrok. Mene nikoli ni vključevala v njun pogovor, niti je ni zanimalo, kako sem. Kot da ne obstajam in sem le njegova senca. Potem so bili tu še njuni dotiki in objemi. Saj ne rečem, tudi sama se z mamo objamem, ko jo vidim po dolgem času. A pri njima je bilo vse zelo pretirano, kot da nikoli ni prišel iz obdobja malčka. Med gledanjem televizije pri njih doma, ji je naslanjal glavo na ramo. Na začetku sem bila šokirana in sem mu to tudi priznala, a je dejal, da imata zelo globoko vez, se spominja sogovornica. Na vprašanje, zakaj je tako dolgo vztrajala, odvrne, da še sama ne ve. Leta so kar tekla, začela sem podiplomski študij, zaradi katerega sem se vozila tudi čez mejo. Okupirana sem bila z magisterijem, potem menjavo dveh služb ... Življenje te kar nekako zaposli, tako da se niti zares ne ustaviš in vprašaš, kam v resnici vodi ta zveza. 

Dolgo sem razmišljala, kaj storiti. Vseeno sva bila skupaj že precej let. A dokončno mi je prekipelo, ko ga je na moj rojstni dan, ko sva imela načrtovan vikend zase, klicala, da ga potrebuje pri hiši (imeli so manjšo kmetijo). Še danes verjamem, da je bilo to nalašč, da mi je na ta način nagajala in dajala vedeti, da je ona glavna. Ko sem mu dejala, da tako ne gre več, me je le čudno gledal in dejal: "Prav, ti že veš." To je bil najin konec, ki sem ga doživljala z mešanimi občutki. Kot da bi že od vsega začetka vedel, da bo prišlo do tega ... Po eni strani mi je bilo hudo, po drugi strani pa sem ozavestila, da v odnosu nikoli nisva bila samo midva.

Viri: What to do, if you're married to a mama's boy, MyDomain / Osebni intervju