Ali moramo s partnerjem res vse početi skupaj?

Ampak to potem nikoli ni bila ljubezen, ampak zaljubljenost. To je odvisnost, ki se slej kot prej spremeni v nezdravo posesivnost in zlivanje v eno, kjer ne veš več, kdo si izven razmerja.

Zato moramo sprejeti, da je preživljanje časa narazen nekaj, kar je normalno, ne alarmantno. Da vaju lahko še bolj zbliža, ne pa oddalji. Če ne zna vsak preživljati časa sam zase, potem to pomeni, da ni zadovoljen sam s sabo in se bo to slej ali prej začelo odražati tudi na razmerju. Eden od partnerjev se bo počutil zadušenega in pretirano odgovornega za srečo drugega.

Zato moramo znati dati prostor drug drugemu in ne vzeti osebno, če si partner zaželi iti nekam brez nas. To ne pomeni, da nas nima rad, to ne pomeni, da so mu hobiji in prijatelji pomembnejši kot mi, to ne pomeni, da ne prioritizira odnosa, ampak, da je avtonomen posameznik, ki se zna povezati tudi s sabo in svojimi potrebami.

Če imamo odnos, še ne pomeni, da se moramo odpovedati tudi sebi in vsemu, kar nas veseli. Ni treba, da zbiramo, ali bomo ohranili sebe ali odnos. Lahko imamo oboje. Lahko imamo čas s prijatelji in s partnerjem, to se med seboj ne izničuje. Nekaterih stvari ne moremo početi skupaj, kar je dobro, ker ravno to ohranja polarnost in privlačnost med partnerjema. Če vse počneta skupaj, ni pravega razmerja med znanim in novim, ki povzroča iskrico. Tako je vse preveč predvidljivo in dolgočasno, kar ubije kemijo. Če pa vsak počne stvari tudi sam zase, pa se vedno zgodi nekaj novega in partnerja ohranja zanimivega. Zato na primer lahko določita vajin skupen hobi, ki oba razvedri, nekatere pa počneta ločeno in so rezervirani samo za moško ali žensko družbo. Ta čas drug drugega spoštujeta in podpirata. Ko pa se spet srečata, je to lahko povod za zanimivo debato.

Pomembno je, da znotraj tega najdemo pravo razmerje, da sta oba zadovoljna. Vsi pari imajo tukaj svoj lasten ritem, pričakovanja in prioritete, glede katerih si morajo priti nasproti. Za en par je nekaj preveč, za drugega premalo. Tukaj moramo kot par narediti določena pogajanja in kompromise, da pridemo na isto stran. Noben ekstrem ni dober. Ni dobro, da smo pretirano navezani, ni pa dobro niti, da iz odnosa bežimo in se mu ne posvetimo. Če pademo v en ekstrem, se moramo vprašati, kaj je globlji razlog za to.

Temelj za pravo razmerje je seveda zaupanje in občutek varnosti. Več ko je tega, več je možnosti svobode. Če je to prisotno, gre lahko partner kamorkoli brez nas, tudi na potovanje. Vedeli bomo, da je naš odnos trden in partnerju privoščili, da uživa tudi sam. To ne bo prizadelo našega ega in ne bomo tekmovali za njegovo pozornost.

Pravo razmerje se ustvari tako, da ne gledamo samo na čas, ampak na njegovo kakovost. Včasih čas s partnerjem postane zaradi vseh obveznosti dolgočasna rutina in kljub temu, da veliko časa preživimo skupaj, ta čas ni zares kakovosten. Gledamo televizijo, smo na telefonu v istem prostoru, se pogovarjamo samo o nujnih obveznostih in usklajevanju, zato imamo lahko občutek, da kljub temu času nismo zares povezani. Sploh, če eden od partnerjev kakovosten čas potem raje preživlja s prijatelji in na aktivnostih, za nas pa ostane samo suhoparen čas in obveznosti. Takrat lahko čutimo, da nekomu nismo prioriteta in da potreba po skupnem času ni zadovoljena.

Kljub temu, da živimo skupaj in smo objektivno veliko skupaj, imamo občutek, da nismo. In kadar se ženske pritožujemo, da nismo dovolj skupaj, nikoli ne prosimo za več ur, ampak več prisotnosti. Tega moški včasih ne razumejo, ker stvari gledajo razumsko. Če prešteješ ure, potem je res največ časa z njo, ampak ona ni govorila o urah, ampak o njegovi prisotnosti. Času, ko jo vidi, ko jo sliši, ko se ji čustveno odpre, ko je prisoten z njo, tega pa ponavadi ni tako veliko.

To je čas, ki ga je iskala. Ne objektiven izračun ur. In tukaj med partnerjema zaradi moškega in ženskega načina dojemanja večkrat pride do nesporazuma. Ponavadi za naše najbližje ostanejo samo "ostanki", ker smo se že prej razdali za vse drugo. Zato je prav, da tudi partnerju, s katerim živimo, posvetimo enako kakovosten čas kot svojim prijateljem in zunanjim aktivnostim.

A bolj ko partnerja znata tudi vsak zase živeti svoje življenje in ohranjati tudi svoje lastne hobije, bolj lahko v odnos prineseta svojo srečno verzijo sebe in zgradita zdrav odnos s pravim razmerjem med znanim in neznanim.