Pozdravljena,

najprej iskrene čestitke ob rojstvu hčerkice. Veseli me, da je bila vaša nosečnost zaželjena in, da je vključno s porodom vse potekalo po željah in pričakovanjih. Seveda pa me ne veseli to, kar opisujete sedaj. Partnerja, ki se za starševstvo odločita skupaj, bi morala prevzeti vsak svoj del odgovornosti pri skrbi za otroka in si pri tem tudi pomagati. Iz opisanega pa razberem, da vaš partner ne sodeluje pri skrbi za dojenčico in kot razumem, niti pri gospodinjskih opravilih.

Seveda je razumljivo, da je za partenerja, ki hodi v službo, sploh, če opravlja naporno in stresno delo, to večji izziv in je posledično tudi nekoliko manj prisoten, vendar pa to ne bi smelo biti opravičilo, da pri skrbi za dom in otroka v času, ko je prisoten, ne sodeluje po svojih najboljših močeh! Nenazadnje tudi vi oddelate svoj naporni "delavnik" v času, ko je vaš partner odsoten, poleg tega pa skrb za dojenčka in dom nadaljujete tudi, ko je on svoje delo v službi že opravil in se vrnil domov. Zato absolutno ni prav, kar se trenutno dogaja pri vas.

A v odnosih ne moremo reševati problemov, če ne poznamo njihovega izvora. Zato morava na vaš problem pogledati iz druge strani. Predvidevam namreč, da se ta problem moževega "nesodelovanja" pri skrbi za dom in otroka, ni začel z rojstvom dojenčice. Temveč že veliko prej. Zato se v prvi vrsti dotakniva vprašanja, kako je bilo z domačimi opravili pri vama urejeno, preden ste zanosila. Je partner doma opravljal kakšno delo, ali je že cel čas vajine zveze tako, da vi skrbite za domača opravila?

V primeru, da je bilo tako že prej, bi me namreč zanimalo, zakaj se vam je taka ureditev gospodinjstva v preteklosti zdela sprejemljiva? Ste vse odgovornosti za domača opravila prevzemala, ker sta bila tako dogovorjena? Ali zato, ker ima partner naporno službo in ste mu želela nekoliko olajšati življenje (poleg svoje službe)? Ali preprosto tega niste videla kot problem in ste avtomatično opravila vse sama? Vas je morda jezilo, da mož ni opravljal stvari dovolj "dobro", pa ste jih zato raje opravila sama? Ali pa mož ni želel sodelovati pri opravkih in ste se vdala v usodo, da boste pač za vse poskrbela sama?

Ko si boste odgovorila na to vprašanje, boste imela veliko bolj jasno sliko o tem, kaj se v vajinem odnosu dogaja in tudi o sebi. Morda boste prišla do spoznanja, da se do tega trenutka preprosto niste cenila dovolj, da bi videla, da imate tako kot vaš partner tudi sama pravico do počitka in časa zase in, da ima mož, tako kot vi, dve roki in nogi in lahko vsa gospodinjska opravila opravi tudi sam.

Če moja teorija drži in se je vajin problem začel že pred rojstvom otroka, se je verjetno situacija poslabšala, ko se je število vaših obveznosti z rojstvom otroka začelo večati, kar vas je začnelo spravljati v stisko. Zato ste se začela jeziti na partnerja in ga obtoževati za njegovo neangažiranost, ki naj bi bila razlog za vašo obremenjenost. A problem, ironično, ni (samo) v tem, da se vaš partner ne angažira, temveč (tudi) v tem, da se vi angažirate preveč in prevzemate njegove odgovornosti.

Namreč s tem, ko hote ali nehote prevzamemo večji del odgovornosti (naj gre v skrbi za otroka, gospodinjska opravila ali kaj drugega), omogočamo partnerjevo pasivnost. S tem pa ohranjamo situacijo tako, kakršna je.  Ko se tega enkrat zavemo je moč za spremembo situacije naenkrat v naših in ne več v partnerjevih rokah. Dokler krivimo partnerja za nastalo situacijo namreč čakamo, da spremembo naredi on. Ko uvidimo svoj del v problemu, pa se lahko preprosto odločimo, da ne bomo več opravljali vseh obveznosti sami in s tem dejstvom soočimo partnerja. Ta se je takrat prisiljen prilagoditi novi situaciji in se aktivirati. (Razen seveda v primeru, ko se tak partner odloči, da nova ureditev zanj ni sprejemljiva in si poišče drugo partnerko, ki bo pripravljena naprej prevzemati njegove odgovornosti. A tu se potem pojavi vprašanje, kaj bi sploh želeli delati s človekom, ki nas ne ceni?)

A seveda to spreminjanje, kljub vsemu ni tako enostavno, saj nas pri tem, da vrnemo višek odgovornosti, ki smo ga v preteklosti prevzemali od partnerja, pogosto omejujejo različni strahovi ter prepričanja o sebi in svetu, ki smo jih nabrali in oblikovali tekom odraščanja.

Lahko gre recimo za prepričanje, da nimamo pravice zahtevati pomoči, za prepričanje, da moramo poskrbeti za vse, saj sicer ne bo narejeno, tudi za idejo, da nas ne bodo upoštevali, če bomo povedali kaj mislimo. Pogosto gre celo za strah, da bi nas partner zapustil, če se postavimo zase, ali strah pred partnerjevo jezo. Včasih pa za vsem tem tiči ideja, da bi partner opravil stvari slabo ali drugače, kot bi jih opravili mi sami... Seveda obstajajo še mnoge druge ideje, ki jih je vredno raziskati.

Zato bi vas povabila k razmisleku o tem, kaj je tisto, kar vas omejujejo pri tem, da bi se "postavila" zase in prenehala jemati vse odgovornosti nase ter partnerju povedala svoje stališče in zahtevala bolj pravično razporeditev skrbi za gospodinjstvo in družino. Šele, ko boste ugotovila, kakšno prepričanje tiči v ozadju vašega ne "postavljanja" zase, boste namreč lahko naredila prepotrebno spremembo pri sebi, ki bo sledila do spremembe v odnosu.

Naslednji korak, ki ga boste morala opraviti pa je, da natančno definirate, kaj pravzaprav želite od partnerja in mu to tudi jasno poveste. Pri tem je pomembno, da govorite izključno o sebi in ne o njem. Ter, da ste fokusirana na svoje potrebe in želje. To pomeni, da ne razmišljajte o tem, kaj bi njemu ustrezalo, temveč o tem, kaj bi ustrezalo vam in to tudi poveste. Slednje bo za vas verjetno težka naloga, saj iz napisanega lahko razberem, da ste nagnjena k skrbi za druge. A ravno skrb in razmislek o sebi je ključ za izhod iz vaše situacije. Vaš partner, kolikor razberem iz napisanega namreč zase že zna poskrbeti. In vam bo tudi jasno povedal, kaj rabi. Vi pa se morate tega še naučiti. In to se najbolje lahko naučite ravno od njega, saj vam na nek način kaže, kako se to počne.

Ko boste zavzela jasno pozicijo o tem, kaj želite in česa nočete, pa je nujno, da se s partnerjem o tem iskreno pogovorite. Pri čemer pa poudarjam, da pri takem pogovoru nikoli ne gre za postavljanje ultimatov v stilu "Če ne boš začel skrbeti za otroka, bom...", ampak za zavzemanje svoje pozicije: "Ni mi všeč, da se ne vključuješ v skrb za najinega otroka, zato želim, da se bolj angažiraš pri...",  "Skrb za dom me poleg skrbi za otroka preveč obremenjuje, zato rabim, da prevzameš naslednje odgovornosti...", "Nujno potrebujem spanec, zato prosim povej, katere dneve/noči lahko prevzameš skrb za otroka." ...

Ko boste na tak način začela govoriti s partnerjem, vas bo lahko jemal resno, saj bo čutil, da mislite resno. Seveda pa je pomembno, da se s partnerjem začneta pogovarjati tudi o drugih vidikih vajinega odnosa (in ne samo o skrbi za otroka in gospodinjstvo). Torej tudi o tem, kaj potrebujeta drug od drugega iz vidika partnerstva.

Trenutno sta (verjetno oba) s svojim partnerskim odnosom nezadovoljna: vi ste utrujena, neprespana, preobremenjena in ne morete računati na podporo svojega partnerja. Vaš partner pa ima naporno službo, ki ga izčrpava, hkrati pa se (če ugibam) počuti slabo zaradi situacije z otrokom in vašega nezadovoljstva okoli tega, po vsej verjetnosti pa se čuti tudi zapostavljenega, ker je vaša pozorost sedaj večinoma pri otroku (kar je med drugim tudi zelo pogost razlog, zaradi katerega prihaja do konfliktov med partnerji v prvih letih otroka).

Zato je res pomembno, da se z možem iskreno pogovorita o tem, kako se trenutno v vajinem odnosu počutita oba in, kaj drug od drugega potrebujeta.

Pri tem poskušajta razumeti en drugega in poiščita rešitve, ki bodo v smeri najboljše skrbi za oba, namesto, da se borita en proti proti drugemu. To je namreč vajin skupni boj proti izzivu starševstva. In samo s skupnimi močmi ter s pomočjo en drugemu, bosta tole težavo lahko uspešno premagala na način, da med vama ne bodo ostale zamere v stilu: "Ni te bilo tam, ko sem te najbolj potreboval/a". Pri tem pa vam polagam na srce, da ne pozabite na čas zase in čas za vašega partnerja! Razumljivo je, da je to z majhnim otrokom težko, a otroci se učijo iz zgledov in, če ob sebi nimajo staršev, ki so zadovoljni s sabo in v partneskem odnosu, tudi sami ne bodo znali poiskati svoje sreče pod tem soncem.

Samo s tem, ko boste skrbela zase (in pri tem imam v mislih predvsem skrb za to, da ste zadovoljna s situacijo v kateri se nahajate) in za dober odnos s svojim partnerjem, boste učili svojo deklico, da ni egoistično poskrbeti zase in postaviti svojih meja kot tudi, kako vzpostaviti zdrav in uravnotežen partnerski odnos.

Vam želim, da bi se uspešno soočili s tem izzivom in, da se bo v vašo družinico čim prej povrnilo veselje, ki je prišlo z novico, da pričakujeta deklico!