Danes imamo lahko vse, a hkrati nimamo nič otipljivega, globljega, zaradi česar bi se lahko počutili varno, prijetno, čustveno potešeno in »pomirjeno« v partnerskem odnosu. V priložnostnih razmerjih smo večino časa v resnici osamljeni, saj nestabilni odnosi povečujejo nemir, tesnobo in predvsem strah, ali bomo sploh našli nekoga, ki nas bo imel iskreno rad ali pa bomo za vedno ostali sami. Martina Medved, zakonska in družinska terapevtka: »Razvijemo lahko konstanten strah in negotovost, ali bomo še kdaj spoznali kompatibilnega partnerja. Nenehno nas je strah, da bomo zapuščeni in zavrženi, zato si ne upamo tvegati v novih odnosih, da ne bi bili ponovno razočarani.« 

Česa nas je strah v odnosih?

Ni skrivnost, da imamo danes vsega v izobilju in smo precej samozadostni, zato v odnose ne vstopamo več samo zaradi golega preživetja. »Včasih sta bila dva skupaj najprej zaradi ekonomske odvisnosti in preživetja, danes ni tako. Nismo več skupaj izključno zaradi tega, temveč zato, da bi imeli kvalitetne, osrečujoče odnose. Na eni strani smo postali bolj zahtevni in se več ne zadovoljimo z vsakršnim odnosom, po drugi strani pa smo precej bolj samozadostni in zmoremo poskrbeti zase. Zato imamo tudi možnost hitreje zapustiti odnos in obupati nad njim,« pojasnjuje terapevtka. 

In danes tudi obupamo zelo hitro, ker imamo občutek, da imamo malo morje priložnosti, med drugim tudi vedno za nekaj boljšega. Zakaj bi popravljali odnos, če ga lahko samo nadomestimo z novim, in spet novim in novim ter tako v nedogled. »Spremlja nas občutek, da imamo na pretek časa in da imamo veliko izbire. Ta nenehna spremenljivost in fleksibilnost v odnosih pa je lahko tudi varljiva, saj navzven deluje kot plus, v resnici pa nas pušča z občutki negotovosti, zaskrbljenosti in strahu. S tem se nenehno odpirajo naše čustvene rane, saj nimamo ''čustvene garancije'', da nekomu pripadamo, da smo varni, da nekdo zdrži ob nas, da bo nekdo zmeraj tam za nas.« 

Kako strah vpliva na naše odnose?

Strah nas lahko paralizira ali požene v beg in podobno deluje tudi v odnosu, saj nas ne opogumi za korake naprej, zato odnosov ne poglabljamo in smo na nek način vedno z eno nogo nekako zunaj, torej v pripravljenosti, da bi kadar koli zbežati, če bo treba. In nekje v ozadju se skriva tudi prepričanje, da bo treba. 

»V klinični praksi se kaže, da se v odnose pogosto spuščamo precej ''polovičarsko'': lahko smo tam napol ali s figo v žepu; lahko smo tam samo zato, da nismo sam(sk)i; lahko si postavimo zid in dolgo nikogar ne spustimo blizu. V tem primeru razvijamo izogibajoč stil in se poglobljenim odnosom izogibamo, posvetimo pa se nekaterim drugim področjem, ki jih dodobra ali celo preveč razvijemo (npr. kariera). Vsi ti obrambni mehanizmi imajo enako skupno izhodišče – strah pred tem, da bomo (znova) razočarani. Posledično raje ne tvegamo in ne navezujemo globljih, intimnih odnosov, kot da bi bili znova razočarani. Ko pa si ne damo ''dovoljenja'' za globlji odnos, pa se pojavlja občutek, da smo v življenju obstali, se zagozdili, da zamujamo pomembne reči (ang. fear of missing out),« pravi terapevtka. 

»Dogaja se, da se na nezavedni ravni zaradi tega strahu blokiramo za neko novo partnersko izkušnjo. Vsa potencialna partnerstva namreč sodimo skozi prizmo preteklih: takrat nov odnos primerjamo s starim, ki ni uspel,« še doda.

Kakovostne in lepe odnose, ki imajo dejansko nek globlji pomen, vsekakor zamujamo, če si jih ne dovolimo oziroma si ne damo niti priložnosti, da bi se bolje spoznali, pa naj si bo to iz katerega koli razloga. 

Danes imamo več možnosti, več izbire …. Ampak ali nas je zaradi tega v resnici še bolj strah?

Čeprav se možnost izbire sliši dobro, nas sočasno lahko navdaja tudi s strahom zaradi vprašanja, ali smo se res odločili prav? 

»Več izbire ne pomeni nujno tudi lažjega odločanja. Past, ki se tukaj pojavi, je ta, da v tej poplavi izbir izgubimo stik s seboj in s svojim čustvenim kompasom, preslišimo intuicijo in operiramo samo z razumom. Prav tako si kot družba pogosto ne dovolimo čutiti in navzven izraziti tega, kar nas obremenjuje – postanemo otopeli ali pa te občutke potlačimo. Vendar pa ta težka čustvena stanja nikamor ne izpuhtijo, če se z njimi enkrat ne soočimo, temveč jih samo tlačimo in začasno utišamo. Kaže se, da se pogosto bojimo zavezati enemu odnosu, saj nas je strah, da zamujamo boljšega. V resnici pa nobena odločitev, ki jo sprejmemo, ni slaba. Ne smemo se kriviti, da smo izbrali napačno. Odločamo se na podlagi tega, kar se nam je zdelo najbolj smiselno na podlagi vseh takrat znanih okoliščin. In vselej si imamo pravico premisliti – ne moremo pa vedeti, če ne poskusimo. Zagotovo vsaka odločitev nosi s seboj nek nauk oziroma lekcijo. Zato nam je namenjeno, da jo sprejmemo, saj se iz nje naučimo to, kar se po »dobri« oz. lažji poti ne bi,« poudarja terapevtka in nadaljuje: »Vsaka zveza pomeni tudi zavezo – zato odločitev za partnerski odnos ne sprejmemo za »lepe in cvetoče čase«, temveč prav za tiste čase, ko nam ne bo šlo tako dobro in se bomo srečali z dvomom. Takrat nam bo ta naša odločitev ogromen resurs in potencial moči.« 

Zakaj danes težje vzpostavljamo globlje odnose in kaj vse nas pri tem ovira? 

»Ko razmišljamo o ovirah, moramo v obzir vzeti več dejavnikov in tudi dejstvo, da vse ne velja za vsakogar. Pri vzpostavljanju intimnih odnosov nas lahko zaznamujejo pretekle negativne izkušnje (nas samih ali naših najbližjih),« pravi terapevtka. 

Pri tem je dobro vedeti, da marsikaj »posvojimo« in prenašamo naprej raznorazne vzorce, celo tiste, ki si jih v osnovi samo niti ne želimo ponavljati, a jih ne znamo ali ne zmoremo zares prekiniti. 

»Ni namreč nujno, da naši strahovi izvirajo dobesedno iz naših izkušenj – veliko predstav o svetu in o odnosih so nam posredovali tisti, ob katerih smo odraščali. Ko nekaj mislimo dovolj dolgo, začnemo to verjeti, sčasoma pa se iz tega oblikujejo naša prepričanja. Hitro usvojimo miselnost, da mi nečesa nismo vredni, si ne zaslužimo ali preprosto, da nam je nedosegljivo. Ti vzorci primarno niso naši, temveč se prenašajo medgeneracijsko – z naših prednikov na nas. Te izkušnje iz preteklosti pridejo v presečišče z izkušnjami iz sedanjosti. V sedanjosti pa pogosto dobivamo potrditve na prav tista prepričanja iz preteklosti.«

Rešitev zagotovo ni v tem, da se izogibamo spremembam na bolje le zato, ker nam niso domače. In nič slabega ni v tem, če pri težjih korakih potrebujemo tudi malo pomoči, da spremenimo svoje odnose, tako da najprej izboljšamo odnos do sebe. 

»Prav tako pogosto mislimo, da imamo samo mi neke težave, da pa ljudje okrog nas tega istega ne doživljajo. Posledično se zato zapiramo vase, saj imamo občutek, da moramo znati vse rešiti sami. Ne želimo se izpostavljati ali pokazati ranljivosti, saj nas je sram ali strah, na kakšen odziv bomo naleteli. Pa vendar, kjer se ne zmoremo pokazati drugemu z vsem, kar smo, ni možno razviti intimnega odnosa. Dandanes nas močno določajo tudi nerealna pričakovanja do partnerja in partnerskega odnosa, saj so v nas vcepljene podobe o (preveč) idealnem partnerstvu že preko socialnih omrežij.«