Odnosi so pomembni, hkrati pa se danes izgubljamo v površinskih in instantnih užitkih, s katerimi smo jim nehote odvzeli močno in povezovalno vlogo v svojem življenju. Danes je dovoljeno vse in imamo lahko vse, a pozabili smo ceniti tisto, kar je najpomebnejše – ohranjati dobre in kakovostne odnose, po katerih še vedno hrepenimo. Psiholog dr. Andrej Perko, ki je znan po tem, da je brez dlake na jeziku, verjame, da ljudje potrebujemo trdne in kvalitetne odnose, ki so jedro preživetja posameznika: »Dr. Rugelj je dostikrat poudaril, da je samskost najtežja psihiatrična diagnoza.« 

Naša »normalnost« je danes drugačna, kot je bila nekoč ... Kako smo se od nje odmaknili v odnosih?

Človek je postal Bog, postal je vsemogočen, zanj ni meja in omejitev. Vertikalna avtoriteta ne obstaja več, in ker je človek vsemogočen, je vse možno. Kjer je vse možno, pa resnice ni več. Psihologi pravijo, da se v takšnem vzdušju, ko sta edini vrednoti denar in uspeh, poraja narcistična družba, ki je bolna do obisti. Za to boleznijo boleha ves zahodni svet in vprašanje je, kaj nas čaka. Ljudje, ki niso razvili čuta odgovornosti, moralnega čuta, v sebi nimajo kompasa, ki bi jim pokazal, kaj je prav in kaj ne. Človek, posameznik je postal središče sveta, priznava samo svoje potrebe, potrebe drugega ga ne ganejo.

Kaj se dogaja na področju seksualnosti? Vse popularnejše postajajo drugačne oblike spolnosti, kot sta na primer bondage in sadomazohizem.

Čeprav človek ne prizna svojih meja in živi tako, kot on hoče, po principu ugodja, ni srečen. Nasprotno, vedno bolj tone v bivanjsko praznino in svojo praznost polni z raznimi surogati, kot je spolnost brez odgovornosti in meja (bistven je le trenutni užitek), in ker je prazen, mu lahko nekaj vznemirjenja ponudi le iskanje raznih spolnih praks. Potrebuje vedno močnejše dražljaje, da se počuti vsaj malo živega – kot alkoholik, ki potrebuje vedno večjo dozo alkohola, da se pomiri.

Seksualnost je lahko vse ali nič … Kaj vpliva na dobro spolno življenje v partnerskem odnosu? 

Dobro spolno življenje, ki človeka polni, osrečuje in napolnjuje, je možno samo v dobrem medsebojnem odnosu. V dobrih odnosih obstaja dobra spolnost in obratno. Za dober odnos (in s tem spolnost) pa mora biti človek usmerjen v svojega partnerja in takrat so potrebe partnerja na prvem mestu. Kot je naslovil eno svojih knjig Anselm Grün: Od sebe k tebi.

Sta ženska in moški danes bolj zmedena v svojih vlogah in kako se to vidi? Kakšne težave to prinaša na področju partnerstva? 

Tradicionalne vloge moškega in ženske so danes popolnoma drugačne, kot so bile v mladosti naših staršev. Seveda se družba spreminja, vendar je izenačevanje moških in žensk – ženske in moški smo enaki in ne samo enakopravni – popolna neumnost, ki je nasprotna sami biološki danosti spola in je zato nerazumna. Moški in ženske smo različni in spol je biološka danost v 99,98 % primerov. Vse nove teorije spola so po mojem mnenju čista norost in zaradi njih so tako moški kot ženske vedno bolj zmedeni. Že več kot trideset let prihajajo k meni ljudje z raznimi težavami in jasno je, da večina žensk hrepeni po močnem, trdnem in pravičnem moškem, da se mu bodo lahko predale in mu zaupale. 

Se je njuna vloga v odnosu torej radikalno spremenila? 

Vloga moškega in ženske se danes radikalno spreminja, težav pa je vedno več. Stari patriarhalni vzorci niso sprejemljivi in danes smo na žalost iz banje z vodo vrgli tudi dojenčka. Moški naj bi v družini funkcionirali prav tako kot ženske, meja med moško in žensko vlogo se je zabrisala. Nastala pa je zmeda in tako se rojeva kup zafrustriranih in nepotešenih žensk ter odmaknjenih moških, ki bežijo od doma (navadno v omamo).

Kdo je pravzaprav sodobni moški in kaj si ženska v resnici želi od njega oziroma ali ga še vedno potrebuje?

Znan je radikalen feminističen rek, da ženska potrebuje moškega toliko kot riba kolo. Seveda je takšno stališče skrajno ter kaže na slepo ulico in težave samih radikalnih feministk. Sodoben moški ni moški izpred stotih let. Čas je drugačen in tudi moški naj bi se vse bolj vključeval v družinsko življenje. Navadno je tudi žena zaposlena, obremenjena s službo tako kot on (ali še bolj) in prav je, da njen mož dobronamerno pomaga pri vseh gospodinjskih opravilih in tudi negi otrok. To nič ne zmanjšuje njegove vloge in moškosti v družini. Vendar pa mora ostati moški v tem smislu, da ve, kaj hoče, kaj je prav, in da je trden v svojih prepričanjih, stališčih, da je zanesljiv in pravičen. Takšnemu moškemu bo žena sledila, mu prepuščala v mnogih občutljivih vprašanjih pobudo in mu zaupala. Ob takšnem moškem se bo tudi žena počutila kot ženska, vredna ljubezni in občudovanja. Ženska ne more spoštovati moškega, ki v družini in odnosu z njo prevzema »žensko« vlogo. To vlogo mora odigrati ona. Družina ne potrebuje dveh mam, dveh žensk.

Kot že omenjeno, se odmikamo od tradicionalnih vrednot ... Kako so se spremenile vrednote v odnosih in ali je zdaj več patologije? 

Tradicija in tradicionalne vrednote so nekaj zastarelega, nezaželenega. Sedaj se gradi »novi človek«, ki bo dosegel veličino Mozarta, Tesle itd. Današnji, postmoderni človek pač zmore vse. Seveda je to iluzija. Proces graditve novega človeka nam je znan iz polpretekle zgodovine in novi levičarji igrajo danes enako igro, le z drugimi metodami. Včasih z nasilno revolucijo in (fizično) eliminacijo nasprotnikov, danes pa z zasmehovanjem, diskvalifikacijo, poniževanjem itd. Vse kar je povezano s tradicijo, vrednotami, je zastarelo in neuporabno. Takšna klima vpliva tudi na odnose. Tradicije ni več, stare vrednote izgubljajo pomen, nove pa so globoko narcistične, usmerjene v posameznika in njegove potrebe. Odnosi med moškim in žensko, pa tudi odnosi med ljudmi nasploh so na preizkušnji in v krizi. Tradicija nam je povedala, kako ravnati v kritičnih trenutkih. Ker jo zanikamo, se nimamo v krizi na kaj nasloniti in smo prepuščeni samim sebi. Človek v takšnem vzdušju ni sposoben in tudi noče potrpeti in trpeti. Tu mislim na trpljenje, ki je smiselno in ki ga dostikrat ne moremo razumeti. Današnji človek pa nima več kapacitete za to, da bi se bil sposoben odreči nečemu, da bi lahko npr. družina ali skupnost preživela. Zato so partnerske zveze kratkotrajne, razvezan je že skoraj vsak drugi zakon, pri zunajzakonskih skupnostih pa je nekaj podobnega. Današnji človek je moten človek. Razvojno je ostal v predojdipski fazi in ni razvil moralnega čuta, čuta odgovornosti in tudi občutka krivde, če kaj stori narobe. Nima kapacitete za uvid, kot pravijo psihologi, in s tem tudi ne kapacitete za odnos.

Se danes kljub osnovnemu hrepenenju po ljubezni težje ustalimo oziroma imamo več težav pri vzpostavljanju dobrih partnerskih odnosov? 

Seveda še vedno obstaja hrepenenje po sprejetosti in ljubezni, a zaradi vsega opisanega so težave pri vzpostavljanju dobrih partnerskih odnosov večje – če gledamo na družbo kot celoto. V mikrokozmosu lastne družine oziroma lastnega odnosa pa lahko živimo popolnoma drugače, lahko gojimo popolnoma druge vrednote, ki jih prenašamo na svoje otroke. Na takšno družino se ne da vplivati in zato je danes družina na udaru. Razgraditi družino, potisniti očeta iz družine kot nasilneža in seksualnega predatorja – to je tihi in podtalni namen postmodernega časa. Z ljudmi, ki imajo privzgojene tradicionalne vrednote, prinesene iz zdravih in urejenih družin, se ne da manipulirati. Znajo razmišljati s svojo glavo in znajo razločevati, kaj je prav in kaj ne, kaj je sprejemljivo in kaj je škodljivo.

Zakaj so trdni in kakovostni odnosi pomembni za posameznika? 

Človek je odnosno bitje. Brez odnosa ni človek, kajti šele v odnosu postane posameznik celota. V odnosu se lahko tudi brusi in osebnostno raste. Če je sam, se lahko vedno umakne v svoj svet in mu ni treba spreminjati prav ničesar. V odnosu pa je treba upoštevati tudi partnerja, njegove potrebe, potrebe družine in skupnosti ter jim dati prednost, ko je to potrebno. Samski ljudje tega "izziva" nimajo in so zaradi tega osiromašeni. 

Kako jih lahko zgradimo in s kakšni izzivi se soočamo v sodobnem času? 

Za graditev dobrega, polnega in osrečujočega odnosa je potrebna odločitev. Trdna odločitev, da se bom kot posameznik potrudil v vsem svojem hotenju, da odnos kljub vsem težavam, konfliktom in preizkušnjam zdrži. Za to so potrebni tudi osebna zrelost, zavzetost in garanje. Odnos se ne zgodi sam od sebe, odnos se gradi vse življenje v potu lastnega obraza.