Prevara nas običajno močno boli, in medtem ko nam razum govori, da je odnosa konec, se v nas lahko prebudi tudi močna spolna želja po partnerju. To reakcijo na prevaro imenujemo histerična navezanost. "Tukaj ne govorimo o tem, da ti je partner kljub prevari še vedno privlačen in imaš do njega romantična čustva. Gre za skoraj nekontrolirano spolno poželenje, partnerja želiš na vsak način nazaj. Tako fizično kot v prenesenem pomenu," pojasnjuje psihoterapevtka Eva Štajner. 

Kaj je histerična navezanost?

Histerična navezanost je reakcija na prevaro v romantičnem odnosu. Po prevari ljudje na fizično bližino partnerja navadno reagiramo na dva načina. Partnerja se ne želimo niti dotakniti, misel na to nam vzbuja močan telesni odpor. Ali pa poleg bolečine in jeze nad prevaro čutimo močno spolno poželenje po partnerju. Slednje se imenuje histerična navezanost. Ker pa ima beseda "histerično" zelo negativno konotacijo, posledično nekateri imenujejo ta pojav hiperpovezovanje (eng." Hyperbonding"). 

Dokler hiperpovezovanje traja, imata partnerja zelo pogoste spolne odnose. Mnogi poročajo, da seks še nikoli ni bil tako dober. Izkazovanje telesne bližine drug drugemu pa za zdaj pomaga pomiriti negotovosti in nestabilnost v romantičnem odnosu, ki jo je povzročila prevara. 

Pomembno je poudariti, da hiperpovezovanje še ni dobro raziskan pojav. Lahko se zgodi vsakomur, ne glede na spol, tako da naj vas beseda "histerično" pri tem ne zavede. V praksi opažam, da se hiperpovezovanje ne dogaja samo po prevari, ampak tudi, ko se odnos ne zaključi na našo željo. Torej, hiperpovezovanje ni nujno izživeto, ker nas naš partner mogoče ne želi več nazaj. 

Hiperpovezovanje v prevaranem partnerju vzbudi močan notranji konflikt. Do partnerja čutite močna negativna čustva zaradi prevare, hkrati pa do njega čutite še magnetno spolno poželenje. Telo vam pravi "Ti si moj.", razum pa vam pravi "Odnosa je konec.". Gre za zelo prvinski občutek. Ljudje, ki ga doživljajo, pogosto poročajo o tem, da njihov podporni sistem, njihovega vedenja ne razume in celo obsoja. Vendar je hiperpovezovanje ena izmed reakcij na prevaro oz. neželen konec odnosa. 

Kdaj lahko pride do histerične navezanosti in po čem jo bomo prepoznali? 

Torej, do hiperpovezovanja pride po prevari ali neželenem zaključku odnosa. Sama sem se začela spraševati, kaj privede do tako močne želje pridobiti nekoga nazaj? Kaj se zgodi v naših možganih, ko nas nekdo zapusti ali izda?

Odnos pozitivno vpliva na tri hormone: oksitocin, tako imenovan "hormon" ljubezni, ki povečuje občutek povezanosti, dopamin, ki je povezan z užitkom in nagrajevanjem, ter serotonin, ki pomaga uravnavati naše razpoloženje in je povezan z občutkom sreče. Ob tem, ko se odnos konča, se znižajo tudi endorfini. Endorfini so hormoni, ki se sproščajo, ko telo občuti bolečino ali stres. Lajšajo bolečino, zmanjšujejo stres in izboljšajo razpoloženje. Znižana raven le-teh bi znala pojasniti, zakaj konec odnosa čutimo tudi kot fizično bolečino. 

Naš partner živi v naših nevronskih povezavah, pričakujemo, da ga bomo videli, slišali, čutili in se ga dotikali. Naši možgani iščejo to osebo. Tako sem prišla do kar nekaj raziskav, ki potrjujejo, da romantična zavrnitev deluje na iste možganske centre kot želja po kokainu. Hiperpovezovanje bi lahko bil eden izmed načinov, kako skušamo premostiti odtegnitev tega pozitivnega hormonskega koktejla. Drugi razlog, zakaj je zavrnitev boleča, pa znanstveniki iščejo v evoluciji. Včasih je biti zavrnjen iz družbene skupine pomenilo, da si bil odrezan tudi od zavetja in hrane, kar je ogrožalo naše preživetje. 

Kakšen bi znal biti namen hiperpovezovanja? 

Eden razlog bi znal tičati v tem, da preko hiperpovezovanja želimo vrniti življenje (in telo) v stare tire. Končati odnos ne pomeni samo izgubiti partnerja, ampak pogosto tudi izgubo doma, ekonomične stabilnosti, rutine in vizijo prihodnosti. Drug razlog izhaja iz tako imenovane ego pozicije – "pridobiti želim nazaj, kar je moje", kar mi pripada. Gre za to, da označujemo "teritorij". On/ona je moja. Mnoge je sram deliti, kar doživljajo pri tem, zato želijo normalizirati sledeče: lahko se vam zgodi, da želite imeti spolni odnos na istih mestih, kot ga je imel vaš partner z drugo osebo. S tem se razvrednotijo njuni posebni trenutki. Lahko se vam tudi zgodi, da vas misel na to, da je vaš partner spal z drugim, vzburja. 

Tako preidemo v tretji razlog, da si ga sedaj, ko vidimo, da je naš partner zaželen tudi pri drugih, še bolj želimo. Tukaj v praksi pogosto vidim, da se pojavi hiperpovezovanje tudi, če smo partnerja zapustili mi. Ko ga vidimo z drugim, se v nas sproži močno poželenje po njem. Hiperpovezovanje se nam lahko sproži tudi zaradi občutkov krivde in prepričanja, da smo za afero/konec odnosa odgovorni sami. Preko nje želimo odnos popraviti. Ti občutki se pogosto pojavljajo pri ljudeh z nižjo samozavestjo. Prepričani so, da jih je partner prevaral, ker zanj niso bili dovolj dobri. Raziskave so pokazale, da so manj samozavestni ljudje pogosteje prepričani, da je partner v njih odkril nekaj nezaželenega in jih zato zapustil. Skrbi jih, da ne glede na njihov trud, ne bodo našli novega partnerja in da bodo njihova prihodnja razmerja neuspešna.

Ali je histerična navezanost lahko tudi dobra za odnos (in v kakšnem primeru)?

Na to, ali se bomo na prevaro odzvali s hiperpovezovanjem, nimamo vpliva. Težko je soditi, ali prinaša kaj dobrega. Jaz v hiperpovezovanju vidim določen namen in v praksi raziskujem le-tega, ter kakšni občutki so za to reakcijo. Hiperpovezovanje služi kot poskus reparacije in normaliziranja travmatičnega stanja, ki ga prevara prinese. Bodimo pa pozorni, da nam hiperpovezovanje ne služi kot otopitev bolečine ob prevari. Kot rečeno, po eni strani v nas čutimo bolečino, po drugi strani pa močno spolno privlačnost do partnerja. Izživimo naj ne le močne spolne privlačnosti, ampak tudi bolečino izdaje. 

Kako dolgo traja in od česa je odvisna? Si lahko sami pomagamo ali je priporočljivo, da poiščemo pomoč terapevta? 

Splošno pravilo je, da če se določeno stanje ne začne izboljševat po šestih mesecih, si je priporočljivo najti terapevtsko pomoč. Vendar, iskreno, je včasih to priporočljivo storiti že prej. Terapija ni le reparacija nečesa, česar nismo zmogli predelati sami, kot jo marsikdo vidi. Jaz jo vidim kot podporo, ko gremo skozi razburkane vode življenja. In prevara, in z njo hiperpovezovanje, zagotovo spada v to kategorijo. 

Hiperpovezovanje traja približno tri do štiri mesece in v tem času je priporočljivo biti pozoren na to, da se ne osredotočamo samo na telesne užitke in popolnoma zanemarimo bolečino prevare. Prevara se v terapevtskih vodah šteje kot travma in mi reagiramo nanjo v skladu s tem – nespečnost, spremenjen apetit, občutek neresničnosti, flashbacki, preplavljenost s čustvi ali otopelost itd. 

Ko histerična navezanost mineva, nas začnejo preplavljati občutki jeze, bolečine, obupa, žalosti ob prevari. Pomembno je, da se resnično vprašamo, ali seksamo s partnerjem v sklopu svojih mej. Marsikdo se po spolnosti počuti izkoriščeno ali umazano, ker ni poslušal meje svojega telesa in je partnerju spolno ugodil, samo da bi ga pridobil nazaj. Lahko se tudi zgodi, da partner, ki je varal, zaradi občutka krivde, sramu, kesanja pristaja na spolnost. 

Vprašajte se tudi, ali zamenjujete intimnost s spolnostjo? Mnogi ljudje so pod vtisom, da je izraz intimnost sinonim za seks. Čeprav je spolnost ključni del intimnosti, obstajajo tudi druge oblike intimnosti. Samo spolnost na dolgi rok ne bo popravila intimnega odnosa s partnerjem. Skratka, biti pozoren na svoje spolne meje je pri hiperpovezovanju zelo pomembno.