Kolikokrat ste že slišali stavek: "Ko bo prišel pravi ..." Ali pa: "Čakam princa na belem konju." Tudi te majhne drobce pričakovanj o popolni ljubezni lahko povežemo s številnimi pravljicami, ki se seveda končajo tam, kjer se šele vse začne. A tega bralci ne vemo, zato raje uživamo v iluziji ljubezni, ki jo ustvarijo filmski ustvarjalci, pisatelji, pesniki ... Lepo je verjeti v nekaj idiličnega in popolnega, vse dokler nas resnično življenje ne sooči s pravimi princi, za katere se izkaže, da to niso. In če smo čisto iskreni – ni niti pravih princes. Ljubezen niso samo vrtnice in sonce. Sta samo dva posameznika, ki drug v drugem iščeta zapolnitev manjkajočih vrzeli in izpolnitev potrebe po varnosti, ljubljenosti, sprejetosti. A vsi vemo, da v tem iskanju mnogokrat naletimo na neposrečene poskuse, ki se končajo klavrno, ki nam vsaj začasno razblinijo upanje o ljubezni.

Ljubezen je lepa, če jo znamo razumeti takšno, kot v resnici je – neusahljiv vir upanja in hrepenenja. Je nikoli dokončana zgodba, ki jo pišemo z vsakim dnem znova. Je radost, a hkrati tudi nenehno učenje o sebi in drugem. Je vztrajno skakanje čez številne prepreke, preseganje omejujočih prepričanj in iskanje srednjih poti. Ljubezen je odločitev za drugega, tudi takrat, ko ni najlepše. Je skupno risanje zemljevida življenja, ki vsak dan znova postreže z novimi izzivi in stranpotmi. In najlepše je takrat, ko ljubezen znamo videti skozi očala modrih spoznanj, da ni idealov, ki bi nas lahko osrečili. Prav tako, kot se lahko osrečimo sami, moramo tudi smisel najti sami. Ko smo izpopolnjeni, lahko v življenje prikličemo osebo, s katero bomo jadrali skozi vsakdan z manjšimi pretresi kot sicer. Če pa neumorno iščemo luč v drugem, je morda nikoli ne bomo našli. Če želimo zares ljubiti, moramo najprej vzljubiti sebe, in to je tisto, k čemur bi morali stremeti vsi.