V današnjem času je veliko govora o zanikanju čustev, vse premalo pa se govori o primerih, kako je lahko to v resnici videti. Načinov, s katerimi zanikamo, odcepimo in si ne dovolimo priznati svojih notranjih čustvenih vsebin, je veliko. Šele ko znamo in zmoremo pri sebi ozavestiti takšna vedenja, se lahko naučimo bolj zdravih načinov upravljanja s čustvi. 

Pretirano ukvarjanje z ljudmi okoli sebe

Če smo povsem iskreni, se je veliko lažje ukvarjati z ljudmi okoli sebe kot s seboj. Ko se prekomerno osredotočamo na življenje prijateljev, sodelavcev ali drugih ljudi, se s tem lažje odmaknemo od svojih težav, kar pomeni, da se nam ni treba ukvarjati z lastnimi občutki, tegobami, stiskami. Če zelo radi rešujemo težave drugih, je koristno razmisliti o tem, kaj nam v resnici to pomeni? Ali to počnemo, ker smo tako dobri in altruistično naravnani ali se zadaj skriva dejstvo, da s tem samo zamegljujemo lastne težave in nas je strah pogledati vase. Enako velja za primere, če smo škodoželjni, radi obrekujemo in ves svoj čas namenjamo ukvarjanju s tujimi življenji. Kje ste v tem primeru vi? 

Zasutost z delom in obveznostmi

Pogosto velja, da ljudje, ki si svoj urnik napolnijo s preštevilnimi obveznostmi, v resnici le bežijo pred seboj. Deloholizem, iskanje smisla v nešteto izzivih, neutrudno skakanje po družabnih dogodkih, neštete kave s prijatelji in znanci, hobiji, nove aktivnosti nam v tem primeru omogočajo, da nas čustva ne morejo dohiteti, saj zanje preprosto nimamo prostora. Nemalokrat se zgodi, da se takšne osebe v prostih trenutkih počutijo nelagodno, jih je strah biti same in morda doživljajo celo tesnobna občutja, ko se za trenutek umirijo. Prav slednje je lahko pokazatelj, da s takšnim načinom življenja v resnici samo bežimo pred seboj. Ne samo, da s tem tlačimo čustvene vsebine v sebi, ampak se tudi prekomerno trošimo in izgorevamo. Pomembno se je zaustaviti, zadihati in se iskreno vprašati, ali morebiti potrebujemo pomoč. 

Odrivanje ljudi 

Odrivanje ljudi stran ali (začasno) prekinjanje stikov z nekaterimi bližnjimi, je precej pogosto pri osebah, ki se bojijo stika s seboj. Zakaj? Če si ne želimo priznati težav in bolečin, nekdo pa nas nanje nenehno opominja, nam s tem vedno znova prebuja zavedanje, da bi morali vse te čustvene vsebine razrešiti. Ker pa so za nas preveč boleče in se morda celo bojimo soočiti s seboj, bomo to osebo raje odrinili iz svojega življenja, kot pa poslušali njen nasvet. Dejstvo je, da vsakdo razrešuje svoje težave takrat, ko je na to pripravljen in ne, ko ga na to opominjajo drugi. Velja pa razmisliti o tem, če smo pogosto deležni podobnih dobronamernih nasvetov. Včasih znajo bližnji videti stvari veliko bolj objektivno, kot smo jih zmožni sami. Če z njimi prekinemo stike, to ne pomeni, da se nam s težavami ni treba soočiti, le iz svojega življenja umaknemo osebo, ki nam želi dobro. 

Pojav neracionalne anksioznosti 

Zanikanje in potiskanje občutkov vstran lahko sčasoma privede tudi do neracionalne anksioznosti. Ta se lahko kaže kot teža na prsih, občutek strahu, neobvladljivosti, negativne misli, občutek, da se ne moremo imeti pod nadzorom, telesne težave. V nekaterih primerih pa se pojavi povsem specifičen strah, ki ga prej ni bilo – npr. strah pred ljudmi, strah pred tem, da imamo 1001 bolezen, strah pred tem, da se nam bo nekaj hudega zgodilo … Do tega pride predvsem takrat, ko se dlje časa soočamo s stiskami, ki pa jih neutrudno zanikamo, si jih nočemo priznati, jih ozavestiti, o njih spregovoriti in zato nekega dne spregovori telo. Lahko skozi bolečine, avtoimune bolezni, čustvene izbruhe, tesnobo ali druge motnje. 

Prisiljena pozitivnost 

Vsi poznamo prisiljeno ali toksično pozitivnost, ki je način za prikrivanje vsega, kar se dogaja v nas. Osebe, ki imajo ta obrambni mehanizem, je najbolj strah, ko jih bližnja oseba vpraša: »Kako pa si v resnici?« Veliko lažje je igrati srečno, uspešno, produktivno, aktivno osebo, ki ji gre vse po načrtih, kot pa iskreno in brez olepšav priznati, da nismo v redu. Da imamo težave, ki jih ne želimo priznati – ne sebi ne drugim. A resnica je, da nas lahko že sočutje in iskreno zanimanje enega človeka, ki zna videti onkraj naše zunanje podobe, lahko privede do soočenja s seboj. Na nas pa je, ali bomo igrali še naprej ali končno začeli razreševati to, kar nosimo v sebi. 

Viri: HeySigmund / ThoughtCatalog