Prekinitev partnerskega odnosa je vedno svojevrsten izziv, ne glede na to, ali smo bili v razmerju eno leto, pet ali deset in več. A še preden sploh pomislimo, kako končati dolgotrajen odnos, moramo biti prepričani, da si tega zares želimo. V vsakem razmerju pridejo tudi obdobja, ko se partnerja sprašujeta, kaj sploh počneta skupaj, a to ni nekaj, iz česar bi morali delati dramo. Ljubezen so vzponi in padci, obdobja preizkušenj in brezmejne povezanosti, intime in razdvojenosti. Življenje nam na pot vedno znova postavlja različne preizkušnje, ki pa se seveda odsevajo tudi med partnerjema. Če pa se vprašanja o smislu partnerskega odnosa večkrat ponavljajo in je vse več konfliktov ter razklanosti, morda tudi čustveno (ali drugo) nasilje, se velja vprašati, ali je to res to, kar si želimo od življenja in – ali odnos sploh reševati. Za slednje morata biti trdno odločena oba partnerja, a vsi vemo, da se večkrat zgodi ravno nasprotno. Eden bi odnos ohranjal, drugi pa je z eno nogo že zunaj. 

Zaključki odnosov so lahko tudi mirni, spoštljivi in soglasni

Če zaključujemo dolgotrajno razmerje, v katerem smo veliko doživeli in preživeli, je koristno razhode delati korektno. Ne, niso vsi konci burni, konfliktni in stresni – lahko so tudi mirni, soglasni, a to ne pomeni, da niso boleči. Zakaj je to pomembno? Ker nenadni konci vodijo do veliko stresnejšega in daljšega prebolevanja, spodkopavajo dostojanstvo in samozavest vseh udeleženih ter povečujejo možnost za zaplete (na primer: tožbe, delitev premoženja, urejanje skrbništva, če gre za družino). Nenadni, nepričakovani zaključki se zgodijo takrat, ko razlogi za razhod niso bili ustrezno skomunicirani in ko ni bilo dovolj priložnosti za iskren pogovor. V nadaljevanju preverite, česa se je dobro izogibati. 

· Izogibanje odlašanju: teden, mesec ali celo leto pozneje ne bo razhod nič lažji kot v tem trenutku. Skoraj nikoli se ne zgodi ’pravi’ trenutek, ki bi nam olajšal ta proces. Če z njim zavlačujemo, podaljšujemo samo čas v nezadovoljujočemu odnosu. Sprejmite odločitev, ko ne vidite več upanja in se pogovorite s partnerjem. 

· Izogibanje namernemu oteževanju življenja partnerju: oteževanje ali bolje rečeno grenitev življenja partnerju le zato, da bo razhod lažji, je znak strahopetnosti. To se lahko kaže kot ignoriranje, obtoževanje, poniževanje … V tem zadnjem dejanju ni nobene potrebe po tem, da zaostrujemo situacijo, saj se veliko lažje poslovimo v mirnem ali vsaj nevtralnem tonu. Vseeno sta del življenja preživela skupaj.

·  Afere in nezvestoba še pred zaključkom odnosa: skakanje v druge postelje in upanje, da bomo tako lažje zaključili razmerje, je ne samo nespoštljivo, ampak tudi ponižujoče do sebe in partnerja. Čeprav smo morda že zaljubljeni v drugega, je bolje najprej urediti oziroma zaključiti staro zvezo, kot se brezglavo spustiti v nov odnos še pod vplivom divjanja hormonov. To si zaslužita oba, še zlasti pa, če je posredi že družina.

· Prekinitev na daljavo: nikakor odnosa ne prekinjajte prek telefonskega pogovora, elektronske pošte ali spletnih klepetov. Je to res to, kar si oseba na drugi strani zasluži? Največ zrelosti pokažemo s pripravljenostjo na pogovor in ne strahopetnim skrivanjem za sporočili.

Potrebno je zavedanje, da bo prekinitev dolgotrajnega odnosa vzela več časa in energije, kot se zdi na začetku, a kljub temu je pomembno stremeti k sporazumnemu razhodu. Pri naslovitvi odločitve ali razmišljanja o prekinitvi, je potrebno ravnati s partnerjem tako, kot bi si sami želeli, da bi bil on do nas. Miren ton govora, izogibanje iskanju krivcev, spoštljiva komunikacija, obzirnost so temelji za lažje soočanje s tem obdobjem. Seveda je potrebno pričakovati tudi nepredvidene reakcije, pa tudi možnost več kot le enega pogovora, sploh, če pred tem niste dajali signalov, da si skupnega življenja ne želite več. Ne glede na to, ali ste že vnaprej opozarjali na to, bo razkritje odločitve zelo verjetno sprožilo presenečenje, šok, žalost – in vprašanje zakaj konec? V tem primeru poskušajte govoriti o svojih občutkih, doživljanju in se izogibajte obtoževanju, omalovaževanju. Bodite mirni, jasni, odločni v svoji nameri in si ne puščajte odprtih vrat le zato, ker je v danem trenutku prehudo.  Držite se bistva svojega sporočila, sprejmite odgovornost za svoje dejanje, obenem pa ste lahko pripravljeni tudi na scenarije, če bo partner želel na terapijo, želel še naprej živeti pod isto streho zaradi finančnih razlogov, želel ponovno poskusiti, želel ohraniti stike. Iskreno povejte, kakšna so vaša pričakovanja in načrti za prihodnost, pri tem pa se izogibajte dajanju lažnega upanja. 

Kaj pa, če je razhod ne more potekati v miru? 

Razhodi so pogosto zelo čustveni, še zlasti, če so nepričakovani. V primeru, ko je partner preveč razburjen (jeza ali žalost), da bi lahko sprejel resnico, lahko pogovor prekinete in ga prestavite na čas, ko bo v sebi že dovolj predelal spoznanje, da je razmerja konec. Vedno pa izberite za to pravi čas in kraj, kjer imata oba dovolj čustvenega prostora za ustrezen zaključek. Ker pa vsi ne morejo sprejeti tega dejstva, naredite vse, kar je v vaši moči, da vse skupaj izpeljete na ustrezen način, če ne zaradi drugega, da se kasneje izognete občutkom krivde. Za nobeno stran ni lahko, a žal ni vsem odnosom namenjeno obstati, pa če si to še tako želimo.

Viri: PsychologyToday / GoodTherapy