Pozdravljeni,

v situacijah, kot jo opisujete, imamo več različnih možnosti in všeč mi je, da ste se sami odločili za tisto, ki ne zaostruje konfliktov ter kljub neprijaznim in celo nekaterim "kaznivim" dejanjem s strani soseda, še naprej iščete mirne načine za reševanje spora z njim. Želim si, da bi bila to splošna vrednota medsosedskih odnosov povsod po Sloveniji, saj bi tako bolj harmonično bivali v tej naši lepi državici. A, če greva konkretno k vaši situaciji.

Za začetek bi vam želela na kratko predstaviti dva modela, ki ju uporabljam pri svojem delu in tudi v svojem življenju, kadar naletim na take in podobne situacije in ki po mojih izkušnjah zelo olajšata komunikacijo in reševanje kočljivih odnosnih situacij in sporov. Prvemu se reče strukturna analiza socialnega vedenja (SASV model), drugemu pa osebna (JAZ) komunikacija. Sliši se grozno učeno, a je zelo preprosto. Pri strukturni analizi socialnega vedenja, avtorice LS: Benjamin, gre za spoznanje, do katerega so prišli po opravljenih raziskavah, in sicer, da določena človeška vedenja sproducirajo določene reakcije (odzive) pri drugih ljudeh.

Ko rečem določene, to pomeni, da v večini primerov za določeno našo "akcijo" lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo točno določen odziv drugega. V raziskavi so tako prišli do spoznanja, da okvirno drži takole: kadar se do drugih vedemo "negativno" oz. smo kot v teoriji pravijo temu na negativni strani vedenjske premice (smo sovražno naravnani), lahko pričakujemo takole:

- če ljudi ignoriramo, se ti v odgovor na naše vedenje zapirajo,

- če smo do ljudi sovražni ali jih napadamo, se ti umikajo,

- če ljudem vzbujamo občutek krivde, bodo užaljeni;

- če ljudi nadziramo, se podrejajo (a neredko tudi upirajo);

In kadar smo v svojem vedenju pozitivno naravnani do drugih, bo šlo takole:  

- če ljudem dajemo "svobodo", se ti ločujejo/odraščajo (v pozitivnem smislu);

- če jih s svojim vedenjem potrjujemo (njihova čustva in dejanja ali lastnosti), se odpirajo,

- če smo do njih ljubeznivi in ljubeči, nam vračajo ljubeznivost in ljubezen,

- če jih zaščitimo/ščitimo, nam zaupajo.

Seveda reakcije ljudi niso vedno take, saj smo si ljudje med seboj različni in imamo tudi različne značaje in "programe", ki izvirajo iz odnosov iz okolja, v katerem smo odraščali, ter imamo seveda tudi dobre in slabe dni, kar zagotovo vpliva na našo interakcijo. A generalno drži, če imamo negativen ali napadalen odnos do drugih iz,  temu ne bo sledila pozitivna reakcija! Zato boste s sosedom veliko več dosegli, če boste do njega še naprej prijazni in spoštljivi, kot ste bili do sedaj, kot če boste šli z njim v prepir.

Seveda to ne pomeni, da mu morate gledati skozi prste pri dejanjih, ki vam delajo škodo ali posegajo v vas, in tudi ne, da opustite svoje želje glede izgradnje zidu (seveda, če ta ne bo kakorkoli oškodoval njega), temveč da pri tem, ko se z njim pogovarjate in postavljate svoje meje, ostajate spoštljivi. Pri tem zelo pomaga, da poskušate razumeti njegovo (pri čemer ga lahko tudi vprašate, kaj je pravzaprav tisto, kar ga moti v zvezi z zidom). Dejstvo je, da ima vaš sosed glede nastale situacije določene negativne občutke (enako kot vi) in da ima za svoje občutke tudi določene razloge. Ne glede na to, ali se vam ti zdijo upravičeni ali ne, dobri ali slabi, zanj so realni in so njegovi.

Ko enkrat razumete drugo stran, zelo pomaga, da se poslužite znanja iz zgornje teorije, in sicer tistega dela, v katerem so ugotovili, da potrditvi sledi odpiranje. To lahko v vašem primeru konkretno preizkusite tako, da sosedu potrdite njegovo videnje situacije in njegove občutke npr. z besedami: "Razumemo, da vas tole jezi."  ali: "Ja, razumem, da vas je strah, da vam bomo uničili del parcele." Če boste sosedu potrdili njegove občutke, ne da bi ga ob tem prepričevali, da nima prav ali, da je kaj naredil narobe, obstaja velika verjetnost, da bo, kot zapisano zgoraj pri akciji-reakciji, z njegove strani sledilo "odpiranje". Kar najpogosteje pomeni, da se človek odpre na način, da potrdi vašo trditev, npr. z "Res sem jezen. Ni mi všeč, da se dogaja, kar se dogaja." In pogosto kasneje, ko se počuti slišanega sledi: "Ampak saj razumem tudi vas, vi bi samo želeli ..."

Pri tem pa vam lahko pride prav tudi drugi model, ki sem ga omenila na začetku in sicer jaz-komunikacija. Pri njej gre namreč za to, da govorite o sebi in ne o drugem.  Pogosto namreč ljudje, ko želimo nekomu sporočiti, da nam ni všeč, kar počne, govorimo o tem človeku in njegovem vedenju, namesto o sebi in svojih občutkih ob tem. Tak način komunikacije pride prav tako s partnerjem in družinskimi člani, kot tudi z znanci, sosedi in celo neznanci.

Jaz komunikacija gre takole: "Sosed, ni nam okej, da hodite na naše zemljišče in odtujujete naše stvari, zato zahtevamo, da s tem prenehate. V nasprotnem primeru bomo o tem primorani obvestili policijo, česar pa si ne želimo." in "Ni nam ni všeč, da nas obrekujete po naselju, in vas prosimo, da s tem prenehate." To zveni zelo drugače, kot "Sosed, grozni ste, ker hodite na našo parcelo in kradete naše stvari in, ker nas nesramno obrekujete. Hočemo, da nehate s tem! "

Razlika je v tem, da se v prvem primeru ne spuščate v sojenje o tem, kakšen je on in kaj je naredil narobe, ampak poveste, kaj vam ni všeč v zvezi z njegovimi dejanji, ter predvsem jasno poveste, kakšne bodo posledice njegovih dejanj, če z njimi ne bo prenehal. In pomembno je, da poveste, kaj vam je in kaj ne prav, ker s tem postavite svoje meje. Ravno razlog, da do sedaj niste postavljali meja, vas namreč spravlja v obup in v vas zbuja jezo, saj ste predolgo pustili, da vam je prestopal meje. Ko boste enkrat jasni pri svojih mejah in mu ne boste dopuščali, da jih prestopa še naprej, tudi jezni ne boste več nanj. Se pa je v vaši situaciji dobro zavedati tudi dejstva, da stvar res ni osebna. Sosed verjetno nima problema konkretno z vami, temveč ima svoje probleme in ste se slučajno znašli na njegovi "poti". To ne pomeni, da je kaj narobe z vami, samo da pač z njim ne boste poglabljali odnosov, temveč zgolj komunicirali o nujnih stvareh.

Če boste lahko razumeli njegovo stisko in njegovo stran zgodbe in če boste postavili svoje jasne meje, boste kmalu ugotovili, da ni potrebe, da ste z njim v konfliktu. Takrat se boste lahko do njega obnašali enako, kot do točke spora, se pravi, da boste z njim običajno prijazni, ga pozdravili in se ne spuščali v konflikte. Če želi od tu dalje biti v konfliktu z vami, je seveda lahko. Ampak vam se ni treba vmešavati v njegov spor. Pravzaprav je to lahko zabavna izkušnja za vas, saj v takih situacijah vidite, kaj vse so nekateri pripravljeni narediti, da bi zanetili prepir.

Bi pa dodala še misel okoli ogovarjanja. Tu lahko vsekakor uporabite zgoraj predlagano komunikacijo. A dvomim, da bo pomagala. Ljudje, ki imajo težave v odnosih, zelo pogosto na različne načine poskušajo razbremeniti svojo stisko, in eden od načinov je tudi ogovarjanje drugih. Tu na žalost ne moremo narediti veliko, saj tega ne moremo preprečiti. Razen seveda,  če bi vam z ogovarjanjem delal škodo in bi bila zadeva zrela za prijavo policiji oz. tožbo na sodišči v zvezi z blatenjem. A ne verjamem, da je temu tako. Zato je v primeru obrekovanja skoraj bolj pametno, da stvar preprosto "spustite" in zaupate, da se bo sčasoma situacija umirila in razrešila. Če ne drugega, naj vas tolaži dejstvo, da ljudje, ki obrekovanje poslušajo in so vredni vašega časa, sčasoma uvidijo, kaj je res in kaj ne. Oz. tisti, ki verjamejo, kar jim drugi grdega govorijo o vas, tako ali tako ne sodijo v vaše življenje.

Pri tem pa vam lahko pomaga  zgodba o modrecu, sinu in oslu, ki gre nekako nekako: stari modrec je imel sina, ki ni hotel iz hiše, ker se je sramoval svoje zunanjosti. Bal se je, da se ljudje norčujejo iz njega. Oče ga je podučil, da ne sme nikoli poslušati ljudi in mu rekel, da mu bo svojo trditev podkrepil z dokazom. »Jutri greš z menoj na tržnico!« mu je rekel.

Zjutraj sta navsezgodaj odšla od doma. Stari modrec je jahal osla, sin pa je hodil ob njem. Ko sta prispela na tržnico, si trgovci niso mogli kaj, da ne bi šepetali: »Poglejte tega možaka. Nobenega usmiljenja nima! Sam počiva na oslovem hrbtu, njegov ubogi sin pa mora pešačiti.« Modrec je rekel sinu: »Si slišal? Jutri greva spet na tržnico!«

Naslednji dan sta modrec in sin zamenjala vlogi: fant je zlezel oslu na hrbet, starec pa je hodil poleg. Ko sta stopila na tržnico, so isti trgovci govorili: »Poglej tega otroka brez kančka vzgoje. Mirno sedi na oslovem hrbtu, njegov ubogi oče pa se mora vlačiti po prahu. Kako žalosten prizor!« »Si slišal?« je rekel oče sinu. »Jutri greva spet na tržnico!«

Tretji dan sta se oba odpravila peš in osla vodila za seboj na vrvici. »Poglej si ta dva bedaka!« So se norčevali trgovci.»Pešačita, kot da ne bi vedela, da so osli ustvarjeni za to, da jih jahamo.« »Si slišal?« je rekel modrec. »Tudi jutri greva na tržnico!«

Četrti dan sta od doma odšla oba na oslovem hrbtu. Ko sta stopila na tržnico, so trgovci glasno izražali svoje ogorčenje: »Kakšna sramota! Poglejte si ta dva! Nikakršnega usmiljenja nimata do uboge živali!«

Peti dan sta stopila na tržnico, noseč osla na ramenih. Trgovci so prasnili v smeh: »Poglejte si ta dva norca, ki nosita osla, namesto da bi ga zajahala!«

Modrec je sklenil: »Sin moj, zdaj si slišal; kar koli boš storil v življenju, vselej te bodo ljudje grajali. Zato si ne smeš delati skrbi zaradi mnenja drugih. Stori tako, kot se ti zdi najbolje in pojdi svojo pot.«

In enako bi svetovala tudi vam!

Na žalost ne moremo spreminjati drugih in vplivati na njihovo vedenje. Na srečo pa imamo vedno možnost izbirati svoje odzive nanje. Če boste izbrala za vaš odziv spoštljivo postavljanje meja in spoštljivo komunikacijo, kot ste to počela do sedaj, sem prepričana, da se bodo vaše težave s sosedom uredile v zelo kratkem času. Vam pa seveda želim vso srečo pri reševanju tele nevšečnosti.