Zadovoljna.si
Nasilje nad ženskami

Odnosi

Petra Strelec: Njegova opravičila so bila zame znak ljubezni

V.H.
11. 12. 2023 05.00
0

Večinoma vsi hrepenimo po ljubezni, a to še ne pomeni, da so naše predstave o njej dejansko tudi funkcionalne in zdrave. Romantična pravljica se lahko zelo hitro konča, če smo se znašli v odnosu, kjer druga stran skriva svojo pravo naravo tako pred drugimi kot pred seboj. Ta oseba te na začetku najprej omreži in ves proces upaš, da se bo ta čudovita oseba nekoč vrnila nazaj. Vendar se ne. Priznati si, da si v nasilnem odnosu, je zelo težko, ker imaš to osebo rad in sram te je. Lažje nekako živiš v laži, pravi Petra Strelec, ki je bila tudi sama žrtev nasilja.

"Zakaj sem ignorirala rdeče alarme, sem ugotovila kar nekaj let kasneje, ko sem odnos končno zapustila in okrevala," pojasnjuje Petra Strelec, avtorica knjige V postelji s sovražnikom, v kateri med drugim spregovori tudi o svoji poti iz kroga nasilja. "Sama sem njegova nasilna vedenja primerjala z drugimi in ni se mi zdelo, da je tako hudo. Kar dolgo časa sem živela v laži. Tako se ti ni treba spopasti z občutkom sramu."

 

Mnogo žrtev nasilja ne prepozna ali ne želi videti opozorilnih znakov. Zakaj mislite, da je temu tako?

Res je. Mnogo žrtev ne prepozna takoj znakov nasilja. Naj omenim, da nasilje najdlje ostane skrito prav v partnerskih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih vezi in navezanosti na nasilnega partnerja težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila. 

Nasilje se navadno začne z lažjimi oblikami psihičnega nasilja, kot so neupoštevanje, kritiziranje in zasmehovanje žrtvinih čustev, neupoštevanje žrtvinega mnenja in želj, gaslighting (namerno sprevračanje realnosti z namenom, da žrtev začne dvomiti vase), in jih žrtev ne prepozna. 

Kasneje se začne nasilje stopnjevati tako po pogostosti kot tudi intenzivnosti. Do takrat že padeš v krog nasilja in zelo težko je izstopiti iz njega. Žrtev partnerja idealizira, opravičuje njegova nasilna vedenja v smislu, da je imel slab dan, nekaj sem izgovorila, česar ne bi smela itd. 

Velikokrat je razlog tudi materialnega pomena, saj žrtev nima dovolj sredstev za samostojno življenje, nima se kam umakniti, ne želi si iti v varno hišo, vmešati CSD in policijo. Tako potem ignorira vse opozorilne znake in idealizira svojega nasilnega partnerja, ker ji je tako lažje preživeti. 

Eden izmed razlogov, zakaj žrtev vztraja v takem odnosu, je tudi soodvisnost žrtve, ki živi v zanikanju, saj je nasilen partner njena droga. Drogo pa je težko opustiti. 

Je pa treba vedeti tudi to, da osebe, ki smo odraščale v disfunkcionalnih družinah in ob nasilnem staršu, se skozi odraščanje naučimo, da je v odrasli dobi možno imeti nekoga rad, ki je prav tako nasilen. Verjamemo, da tisti, ki prizadene, tudi ljubi. 

Kdaj se je nasilje prikradlo v vaš odnos?

V moj odnos se je nasilje prikradlo, mislim da sedmi ali osmi dan skupnega bivanja. Odločila sva se, da greva na izlet in po njegove bobne v komuno, ki jih je imel še vedno tam. Ker je tisti sobotni dan delal, sva bila dogovorjena, da pridem ponj v službo. Prosil me je, naj še nekaj vzamem s seboj, česar nisem našla in prišla sem ponj brez te stvari. Predlagala sem, da greva do doma in naj sam poišče. Strinjal se je, čeprav sem opazila njegovo napetost na obrazu. 

Kasneje med vožnjo pa se je začela glasovna borba, kot jaz temu pravim. Začel je kričati name, me zmerjati, da nisem sposobna najti stvari in marsikaj še, česar se niti več ne spomnim. Nekaj časa sem še ostala mirna in ga poskušala pomiriti, vendar se ni dalo. Se je pa stopnjevalo. 

Spomnim se, da sem ustavila avtomobil na bencinski črpalki in se mu zlagala, da moram na WC, v resnici pa sem šla razmišljat, kaj točno se dogaja. To ni ista oseba, to ni tisti ljubeči moški, ki sem ga poznala. To je nekdo drug. 

Spomnim se, da sem razmišljala, da bi ga pustila na bencinski črpalki in odšla daleč stran, to so bili moji opozorilni znaki oz. rdeči alarmi, ali da bi ga pustila v komuni in odšla domov brez njega. Vendar sem te znake žal ignorirala in se tako podala direktno v pekel svojega življenja. 

Naučila sem se, da je kričanje del odnosov in da je kasnejše opravičilo izraz ljubezni. Tako sem bila namreč vzgojena. Mama je kričala name, kasneje se mi je opravičevala, seveda vso odgovornost preložila name v smislu, če tega ne bi naredila ali nečesa izrekla, potem ona ne bi kričala name. 

Tudi za ta incident s takratnim partnerjem sem na koncu krivila sebe. Če bi bolje pogledala in našla to stvar, njemu ne bi bilo treba kričati name. Zdaj vem, da so bila moja prepričanja plod mojega otroštva in tudi nerealna. Za nasilje je odgovoren samo storilec nasilnega vedenja in noben drug! 

Žrtev pogosto krivi sebe.
Žrtev pogosto krivi sebe. FOTO: Shutterstock

Ali lahko malo podrobneje opišete in nam zaupate, kako ste se spopadali s temi izzivi, ki ste jih imeli v svojem partnerskem odnosu?

Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, da sem zelo trpela. Upanje in nato razočaranja. Vedno znova in znova. Niti vem ne, kako sem vse to sploh preživela, ker je bilo zelo naporno tako zame, moje telo in psiho kot dušo. Imela sem hude tesnobe, ki sem jih začela lajšati s tabletami, ki povzročajo zasvojljivost. Imela sem težave z nespečnostjo in začela sem uporabljati uspavala. Prišel je trenutek, ko sem zopet posegla po prekomerni dozi zdravil, napisala poslovilno pismo oz. SMS in hotela zaspati za vedno. Pritiski so bili prehudi in enostavno nisem več zmogla. Nekako sem preživela.

Njegova opravičila so bila zame znak ljubezni. 

Na urgenci sem bila stalna pacientka. Enkrat s tenzijskim glavobolom, drugič s hudim napadom astme. Ta se mi je zelo poslabšala. Krvni izvidi so bili katastrofalni in počasi sem umirala. Dobesedno umirala, bila sem živ mrlič. 

Padla sem v depresijo in prenehala skrbeti zase. Postajala sem le še senca tistega, kar sem nekoč bila. Preden je stopil v moje življenje on. Bila sem velikokrat bolna in izčrpana. Kronično utrujena in brez volje do življenja. Na koncu sem izgorela. Bila sem živa, a v sebi mrtva. Trpela sem in začela zanemarjati sina, kar je bil najbolj boleč del procesa. Zavedala sem se, da to počnem, vendar nikakor nisem znala izstopiti. Počutila sem se ujeto. 

Nekajkrat sem sicer uspela izstopiti iz kroga nasilja in sem zapustila nasilnega partnerja, vendar sem se na koncu vedno vrnila. In ko sem se, nama je bilo lepo, a ne za dolgo. 

Spraševala sem se, zakaj ne izkoristi priložnosti, ki jo je dobil ob moji vrnitvi, in vsakič sem upala, da bo tokrat drugače. Vendar ni bilo. Ponovilo se je, vendar v težji obliki. Prosila sem ga, naj si poišče pomoč, in obljubljal je, da si jo bo. Nekajkrat jo tudi je, vendar ne za dolgo. Samo dokler se mu nisem popolnoma predala. Ko me je dobil nazaj, se je nasilje vrnilo.

Ko sem odnos dokončno zaključila in ga zadnjič prijavila na policiji, sem bila v zelo slabem psihičnem stanju in potrebovala sem mesece, da sem se nekako sestavila skupaj. Še vedno se, vendar sem sedaj modrejša in veliko močnejša. Vem pa, da se marsikatera žrtev ne odloči za ta korak oz. ne zmore nabrati dovolj moči, da zapusti tak odnos, zato sem se odločila napisati knjigo V postelji s sovražnikom, da pokažem žrtvam, kje najti moč in da niso same v tem. 

Da gremo skozi zelo podoben proces samouničevanja. Zaradi ljubezni, za katero verjamemo, da jo imamo. Pa jo imamo zares? Nikakor. Ljubezen ni pogojevanje, ustrahovanje ... Ljubezen je sprejemanje in spoštovanje. In prav se mi zdi, da ljudi poučim o tem in mogoče preprečim kakšno družinsko tragedijo. 

Ogromno žrtev obupa in naredi samomor. Nekatere uspešno, nekatere neuspešno in potem še naprej živijo v nasilnem odnosu. Veliko je umorov iz strasti. Tudi sama sem se znašla na zakonski postelji z njegovimi rokami na svojem vratu, medtem ko me je davil, kasneje pa še dušil z vzglavnikom. Mislila sem, da je to moj konec, in dihala sem samo še na škrge. Vdala sem se. 

Vendar si je, ne vem iz kakšnega razloga, premislil in me izpustil. Imela sem srečo, marsikatera žrtev pa te sreče nima in se njeno življenje konča tragično. Zato menim, da je treba spregovoriti o tem v čim večjem številu in žrtev zaščititi. 

Okolica velikokrat nehote obsoja žrtev, ker ostaja v takem odnosu, ampak kakšno podporo bi si takrat želeli oz. jo potrebovali?

Najprej bi rada poudarila, da je nasilje v partnerskem odnosu družbeni problem. To pa zato, ker imamo na razpolago dve odločitvi, in sicer: Lahko se ga obsoja, ga s tem zmanjšuje in hkrati ustavi ali pa se tolerira, minimalizira in spregleda. 

Pri nas opažam, da se nasilje v večini spregleda in tolerira. Namesto storilca se velikokrat obsoja žrtve. Prav tako je nasilje nad pripadnicami nežnejšega spola družbeni problem zaradi posledic, ki jih tako vedenje prinaša. Teh pa žal ni malo. 

Zelo pomembno se mi zdi tudi izpostaviti, da se žrtev v povprečju k storilcu vrne sedemkrat. 

Žrtev nasilja med štirimi stenami se ponavadi tudi zapre. Pogosto se odpove druženju in stikom s prijateljicami in prijatelji, ožjimi družinskimi člani, nekatere pustijo službo in njen življenjski prostor se zelo zoži. Velikokrat je žrtev omejena samo še na gibanje znotraj svojega doma. Sram te je. Res te je sram. Počutiš se krivega in odgovornega. 

Sama sem imela to srečo, da sem imela prijateljico, ki sem ji lahko zaupala in ki me ni obsojala. Nasprotno, odšla je na CSD in se pozanimala, kako mi lahko pomaga. Drugega kot to, da mi je prisluhnila, ko sem potrebovala pogovor, mi ni mogla nuditi, ker drugega niti ne bi sprejela.

Žrtev mora nekako sama priti do uvida, da ji tak odnos škoduje in da je najbolje, da zapusti ta odnos. 

Takrat ob sebi potrebuješ osebo, ki ji lahko zaupaš. Hkrati sem velikokrat poklicala SOS telefon in imela razbremenilen pogovor. Potrebovala sem samo pogovore in varnost. Nikakor pa ne obsojanja. 

Treba je vedeti, da je potreben proces, da žrtev zapusti nasilnega partnerja. Končanje partnerskega odnosa ni lahko, še toliko težje pa je, če je v odnosu prisotno nasilje. Žrtev se lahko počuti krivo, še posebej, če imata z nasilnem partnerjem otroke. Mnoge ženske tako ostajajo v odnosu zaradi otrok. 

Veliko žensk ne zapusti odnosa zaradi izvajanja pritiskov, groženj in ustrahovanja. Mnoge so zaradi ekonomskega nasilja finančno odvisne od partnerjev. Mnoge od njih je sram spregovoriti. Veliko jih ne ve, kakšne pravice imajo kot žrtev nasilja. Menim, da je zelo pomemben tudi odziv okolice.

Obsojanje ji vsekakor ne bo koristilo, zato je zelo pomembno, da ne ocenjujemo in ne obsojamo. Mnogi ne želijo posegati v družinske in partnerske odnose, a bi morali. Nekje sem prebrala, če lahko prijaviš zabavo pri sosedu, zakaj torej ne prijaviš nasilja? Zavedati se moramo, da gre za kaznivo dejanje in da je prav odziv okolice ključnega pomena pri preprečevanju nasilja v partnerskem odnosu. 

Kako si lahko kot družba prizadevamo za ustvarjanje bolj podpornega  in razumevajočega okolja?

Vsekakor je treba ozaveščati ljudi o nasilju. Opažam, da jih veliko ne ve, da gre za proces, in da ne razumejo, zakaj žrtev vztraja v odnosu ali se vrača. 

Pogostokrat slišim, da ko jo moški prvič udari, je kriv on, ko pa jo drugič, pa je kriva sama, ker ga ni zapustila. Če sem popolnoma iskrena, sem bila tudi sama takega prepričanja vrsto let. Potem pa se je zgodilo tudi meni in zelo dobro vem, v kakšni zmoti sem bila. Za nasilje je vedno odgovoren povzročitelj!!! 

Veliko premalo se govori o žrtvah in njenih občutkih. V večini primerov gre za osebe, ki so odraščale v disfunkcionalnih družinah in imajo popačeno predstavo o ljubezni. Tudi sama sem jo imela. Udarec je bil zame popolnoma normalno dejanje, domače. Obžalovanje storilca in opravičevanja pa so bila zame izraz ljubezni. 

Zelo pomembno se mi zdi, da bi ljudi začeli poučevati o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. In to že v otroški dobi, saj marsikdo še odrašča prav zdaj v disfunkcionalni družini. Sama bi v šolah uvedla predmet na to temo. Menim, da bi na tak način laho preprečili, da bi nekdo postal storilec ali nekdo žrtev. V ljubezni enostavno ni prostora za nasilje, ne vključuje pogojevanja, ustrahovanja in izsiljevanja. Nikakor!

Ne odpovejte se svoji osebni svobodi.
Ne odpovejte se svoji osebni svobodi. FOTO: Adobe Stock
UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 646